Dolomiti 21.-26.7.2019

Da greva letos na dopust v Dolomite, je bilo določeno že lani. Še kar nekaj interesentov je bilo, ki bi se priključili. Ampak kot običajno, bolj ko se je datum bližal, manj je bilo interesa J Tako smo ostali 3. Oz 5 (za krajši čas).

Za program sem si vzel nekaj časa. Tako, da bo vsak dan kakšna tura, da so čim bolj različne in da so izmenično daljše in krajše. Baje je bil program še vedno prenaporen J. Kot da bi se na koncu dež usmilil teh želja…

jezero Sorapiš

Za prvi dan (nedeljo), ob upoštevanju ne prav kratke vožnje, je bila planirana tura do jezera Sorapiš (ja, celo na italijanskih zemljevidih zapisano s š). Od »3 križev« čez škrbino Marcuoira, spust do jezera in nazaj po običajni poti. Pa je že prvi dan ploha po prihodu v Cortino malo spremenila plane, tako da se je pot (že proti večeru) skrajšala na »običajno pot« tja in nazaj. Pa še okoli jezera, kjer gre na neki točki za ZZ neoznačeno pot. No, seveda obstaja tudi lažja varianta J

če gremo po najbližji poti okoli jezera je potrebno tudi malo plezat

Dež in posledično poznejša ura obiska sta imela pravzaprav zelo blagodejen vpliv, saj je bilo ob jezeru malo ljudi. Kot se je izkazalo kasneje – z Valentino sva šla do jezera v sredo še enkrat – tokrat po prvotno planirani poti, se tu okoli valijo neskončne trume obiskovalcev. Več, kot jih lahko normalno požira najkrajša pot. Oblečeni in obuti v vse živo. In kljub označeni prepovedi kopanja v jezeru, je na južni (peščeni) obali kot na kakšni brazilski plaži, marsikdo pa se tudi namaka v jezeru. Čudovita turkizna barva jezera pa od blizu postane precej manj privlačna, ko na površini plavajo ogromni »naftni« madeži – ostanki sončne kreme. Aja, pot čez škrbino je bistveno manj obljudena. In zelo slikovita. Traja pa kakšno uro dlje kot spodnja. No, proti vrhu škrbine je gruščnata in zoprna. Kot večina poti, ki vodijo čez škrbino. Sta pa obe poti zahtevni.

vstop v predor, ferata Lipella

V ponedeljek pa je šlo »zares«. Sprva sicer ni bila planirana kot »kraljevska« tura dopusta. V planu je bil še Antelao – daljša in nemarkirana pot, ki pa je po sili razmer odpadla. Tofana de Rozes po ferati Lipella. Po celotni dolžini. Nekaj, kar je baje »must go« v Dolomitih ;) Nekaj čez 2000m gre z avtom, do koče Dibona. Kar pomeni še 1200m do vrha. Ne sliši se veliko. Pa je vse prej kot kratka. Pot najprej preči pobočje pod mogočno južno steno. Nato se po dvojni lestvi dvigne v predor še iz 1. svetovne vojne. Kmalu po predoru je še snežišče. Čeprav je gaz kar široka, je cepin prišel prav in ga toplo priporočam, saj zdrs tam ni opcija.

čez snežišče

po ferati Lipella

gor...

in spet dol

po polici

Še nekaj prečenja melišč in začne se dolga ferata. Večinoma je sestavljena iz vertikalnih delov, ter prečenj v levo, ki se pogosto spet spuščajo, tako da je pridobivanje nadmorske višine počasno. Ker se je višje še talil sneg, smo parkrat prišli tudi pod slap, ki pa na tem delu ni bil moteč. Pot je do tu kar lepo speljana in nekje v stilu naših najtežjih ZZ poti, par detajlov je, kjer se je potrebno potegnit na moč.

križišče

proti zadnji vertikali

Malo pod 2700m se priključi pot iz koče Guissani. Višinsko je to na polovici ferate, časovno pa je ta del krajši, saj je manj prečenj in gre bolj vertikalno. Gre pa očitno tudi velik del planincev v ferato šele na tem mestu, saj se je promet kar naenkrat povečal (pa že prej je bil velik). J No, vseeno me je zadnji del malo negativno presenetil. Po tem, ko si že »cel dan« v steni pride ravno najtežji del. Ne najbolj posrečen recept. Nad križiščem je več delov, kjer je potrebno iti na trenje in se vleči gor na moč. Skale so bolj zlizane, za nameček pa je bila ravno na najtežjem delu (ali pa je bil najtežji prav zaradi tega) stena mokra.

še malo prečenja

in prihod na vrh ferate

Sam sicer nisem največji ljubitelj ferat (sploh tistih športnih, ki rastejo pri nas kot gobe po dežju), raje imam ZZ neoznačene poti in brezpotja. Tu čez ZZ brezpotje seveda na bi šlo, bi bila že kar konkretna alpinistična smer

zadnjih 200m proti vrhu

Zadnja in Srednja Tofana

na vrhu

zapuščene zgradbe pod kočo Guissani

Zadnjih 200m pa pride pot iz stene na melišče oz gruščnato-skalnat svet. Na par mestih je potrebna malo večja previdnost. Dol po normalni poti je šlo precej hitreje. Težko je sicer točno reči, katera je prava pot, saj jih je veliko, markacij pa malo, vse pa pripeljejo do koče Guissani. Naprej do Dibone pa je skoraj cesta.

Do dolgi ponedeljkovi turi je v torek prišla krajša. Pozno vstajanje, trgovina, iskanje lekarne (zaradi obnovitve stafilokonke okužbe stopala je bilo jasno, da bo potreben antibiotik, preden se stvar še poslabša). Za italijanske lekarne je včasih veljalo, da se vse dobi na lepe oči. Pa ne gre kar tako, sem moral pokazat SFD* kartico…se vidi, da je bila Cortina svoj čas pod AvstrijoJ.

Antelao...še zasnežen. Kar je bil tudi razlog, da je izpadel iz plana

Pozna tura je postala že skoraj popoldanska. Iz Passo Giau do koče Averau, potem na Nuvoalu, sestop do »5 stolpov« in nazaj do prelaza Giau. Lahka krožna za cca 4h30 hoje. S precej poležavanja v travi vmes. In ogledom muzeja 1. svetovne vojne na prostem.

tam kjer murke cveto...

"5 stolpov"

muzej na prostem

Od srede naprej pa je program že močno krojilo vreme. Del »odprave« se je načrtovano vrnil domov. Marmolada je zaradi slabe popoldanske napovedi odpadla. Saj bi šlo, če bi žičnica začela voziti prej (ja, za Marmolado smo rekli, da se bomo delno »prešvercali«).

Cristallo

na pravi poti :)

ob cvetočih rododendronih proti škrbini Marcuora

Ampak ker začne šele nekje 8.30-9.00, dež je bil pa napovedan že med 13 in14 uro si nekako nisem želel prečiti ledenika v dežju, še manj pa ferate v teh razmerah. Čeprav, bi se mogoče časovno še izšlo. Hja, in tudi dejansko bi se izšlo. Dež je par ur zamujal. Je*** ga, smo zamudili še zadnji primeren dan. Za četrtek je bila napoved že slabša, do konca tedna pa samo še navzdol. Čisto počivanje pa tudi ni bilo...še enkrat do Sorapiša. Tokrat po sprva planirani poti.

pogled proti jezeru z višine

tokrat manj idilična podoba

Seveda dopusta ni bilo konec in ni bilo še za obupat nad vremenom. Četrtek je bilo dopoldne še čisto vredu vreme. Bolj zgodnje vstajanje, po prazni cesti ravno ura do Pordoia in potem na Piz Boe. Čez prvotni četrtkov plan – Antelao, je bil že davno potegnjen križ. Premalo stabilno vreme in kot je zgledalo iz doline, preveč snega čez Lašto.

Passo Pordoi in skoraj prazno parkirišče. Pri povratku je bilo precej drugače

Piz Boe že precej blizu

Veliko parkirišče na sedlu je bilo še skoraj prazno. Temperatura pa ravno prava. Pot se sprva vzpenja bolj počasi, potem pa postane precej strma proti koči na škrbini. Tik pred kočo še zamet in skozenj prebita pot. Kratka pavza in nadaljujemo proti vrhu. Zadnji del poti je okovan v železje, čeprav tam niti ne bi bilo potrebno. Močno zlizani kamni pa sami zase govorijo, da se tu čez res vali masa ljudi. Malo pred vrhom v daljavi začne obratovati gondola. Nismo ravno tekli gor, pravzaprav sploh nisem imel občutka, da smo zelo hiteli, pa smo bili vseeno gor že v 2h15.

koča je na vrhu

Valentina pa si je privoščila kavo na 3000+ :)

Dejansko je ločena pot za gor in dol - povsem upravičeno. 

Zadaj pa že nepretrgana kolona...

Razgled ni bil več kot prejšnje dni. Precej je bilo nizke oblačnosti. Gor pa že kar obljudeno. Ampak nič proti temu, kar je prihajalo. Ko je prišla na Sass Pordoi prva gondola, se je počasi že začela viti skoraj nepretrgana kolona ljudi. Na koči na vrhu pa so se tudi začeli pripravljati na masovni obisk. Na mize so prišli najprej meniji hrane in pijače, potem za že celoten jedilni pribor.

Mi pa dol, da ne bi ravno v tistem kratkem plezalnem delu naleteli na največjo gnečo. Par minut smo bili prepozni, ampak ni problema, na »najbolj kritičnem« delu sta celo 2 poti, ločeni za gor in dol. Pot je pač prilagojena masovnemu prometu. Precej bolj kot proti jezeru Sorapiš. Celo pot dol smo se pogovarjali še z dvema Slovencema, par (predvidevam J, ki je potoval z v kamperja predelanim berlingotom. In ravno tako sta počasi zaključevala z dopustom.

Pred vrnitvijo v Cortino smo se sprehodili še do vojaškega spomenika blizu sedla. Posvečen je nemškim vojakom padlim v 1. in tudi 2. svetovni vojni. Kar zanimiva zgradba. Nekega pretiranega obiska pa trenutno nima, saj je cesto do tja spodjedel plaz in je zaprta.

kar zanimiv svet, precej drugačen, kot v ostalem delu Dolomitov

od žičnice se mimo koče proti vrhu valijo trume...

pogled iz Sass Pordoi proti sedlju, zadaj Marmolada

tako pa parkirišče zgleda pri sestopu

domačin ;)

spomenik nemškim vojakom

Tokrat so vremensko napoved bolj točno zadeli. Oz popravek, dolomitimeteo.it je precej bolj zanesljiv od Googlove napovedi (ki je bolj na ravni šloganja). Močno je padalo že pri povratku proti Cortini. Tudi v kampu so bile konkretne luže. Vmes je dež ravno toliko ponehal, da je dovolil kuhanje kosila, potem pa je prišla nova pošiljka. Takrat je bilo že povsem jasno, da bomo »jutri predčasno spakirali domov«. V petek naj bi deževalo že takoj po 12 in potem še vso noč.

kar tipična hiša v Cortini...potem pa baje v Sloveniji gradimo velike hiše... (ja, tu majo zgleda vse še dodatne apartmaje)

center Cortine

Kaj pa za ogled ponuja sama Cortina (brez hribov)? Ja, petek dopoldne je bil bolj turističen J Paleontološki in etnološki muzej (vstopnina za oba skupaj je 7€), alpsko arhitekturo in lepe razglede na okoliške vrhove. Baje je zelo draga, kar ne morem potrditi, v centru nismo šli na pir J So pa v kampih zelo zmerne cene. Okoli 15€ pride na noč/osebo vse skupaj. Mi smo bili v kampu Rochetta (tam so 3 kampi skupaj, cene imajo enake). Parcele so velike, uradno 80-90m2 (Hrvati bi jih gotovo razdelili na četrtine in - dražje prodali), kar pomeni, da komot postaviš gor poleg parkiranega avta še 2 šotora, mizo in še kaj. Elektrika vključena, tako da je bilo pivo cel čas hladno.

ta izum me je pa kar nasmejal :)

Cortina je bila izbrana kot najbolj primerna »baza«. Ker je vse, ker je bilo v planu najbliže, kampa pa ne bo treba vmes podirati/prestavljati. Razen če bi šli vmes spat v kočo. Program je bi seveda zastavljen daljši, do nedelje, skrajšalo pa ga je vreme. Prednost nepotovanja z letalom J

Tako nas je na koncu 6 dnevni dopust v »dragi Cortini« stal približno 140-150€/osebo (z vključeno še vso tam kupljeno hrano). Nismo škrtarili, se pa da z zelo malo luksuza (parkiranje, kjer so parkirnine, uporaba gondol,…) strošek hitro dvigniti.

*izkaznica Slovenskega farmacevtskega društva