Še drugi dan dopusta za raziskovanje brezpotij. No, uradno tukaj sicer ni brezpotja, pač pa zgolj dokaj lahka neoznačena pot (kolikor lahko govorimo "uradno", če ni označena😆) Ampak to oznako so potki prisodili že kar dolgo nazaj. Lani pa so divjala silovita neurja in poplave, ki so teren dodobra spremenila. Tako da sta tej "lahki potki" dodana 2 povsem nova elementa: prečenje globokih hudoruniških grap na nestabilnem terenu, ter "preskakovanje visokih ovir". Pa tudi nizkih, takih postrani, prepletenih...skratka, izogibanje podrtemu drevju na 100 in 1 način😆🙈
Jelena je tako ali tako navajena vsega hudega. "Dodatek za prijatelje" pravi, ko stvar ne gre čisto zamišljeno in so potrebni kakšni daljši ali težji "obvozi" običajne poti. In tako tudi iz začetne ideje Riglja prideva na to - malo daljšo. Štartava ne prav zgodaj, ker gre tako ali tako "samo" za Veliko planino...en malo daljši sprehod😆
Pot je nekaj časa ista kot za Rigelj. Do tu še vse ok. No, razen da že hitro po neumnosti malo zgrešim in pustiva že tam nekaj časa. Aja, pa ena novo nastala grapa je že tu. Ni preveč zoprna. Po razcepu pa se začne... Vedno več podrtih dreves. Najprej posamezna debla, katera še nekako prestopiš, potem že med sabo prepletena debla in veje, ko ne veš, ali bi se dobesedno plazil spodaj, ali skakal gor meter, včasih tudi 2 nad tlemi. Ne vem, koliko je takih situacij, preveč, da bi jih naštel. Izguba časa in energije je znatna.
Ko misliš, da huje ne more biti, pa novo presenečenje. Že prej je bilo nekaj na novo urezanih hudourniških grap, sledila pa je "kraljevska". Najprej je zgledalo kot prepad. Ko prideš bliže, kot teren nad plazom, ki je zgrmel globoko dol. Seveda povsem neprehodno. Malo se sprehodim ob grapi gor, ob grapi dol je precej jasno, da prehoda ne bo. No, gor pa je. Ni potke, neke stopinje pa je le videti. Zoprn teren, nestabilen, a če pravilno stopiš kaže, da težo človeka z vsem karakterjem vred, le zdrži😆
Dolgo časa se smejem situaciji, ker smeh je le pol zdravja menda. A počasi tudi meni postaja stvar vedno manj smešna in zanimiva, tako da sem kar vesel, ko prečiva še zadnjo reber in se pot postavi bolj strmo gor proti Kisovcu.
"Zanimiv" del je zadaj, samo še lahka markirana potka do vrha. Gneče še vedno ni nobene, žafranov tudi bolj malo. Na tej stani so že večinoma odcveteli, pa tudi sicer deluje, da so bili letos manj bujni kot lani. Precej drugače je na drugo - severno stran. Tam so sedaj v polnem razcvetu. Največ jih je okoli Velike jame in naprej proti Konjščici.
 |
| možic na plazu |
 |
| polja čemaža |
 |
| prva ovira...ta še ni huda ;) |
 |
| razpotje |
 |
| skok čez ovire ;) |
 |
| tu prvič postane "res zanimivo" |
 |
| podrta lovska koča |
 |
| meditacija :) |
 |
| to pa je cepilec... |
 |
| "prepad" |
 |
| globoka grapa |
 |
| na pol zakopano "okostje" |
 |
| enkrat v zraku... |
 |
| drugič spodaj |
 |
| avrikelj |
 |
| domišljija dela svoje...;) |
 |
| sem rekel, da bo čez lažje :) |
 |
| končno žafrani :) |
 |
| danes pa res zasluženo :) |
 |
| pri Veliki jami |
 |
| tudi pot čez Dolski graben je "predelana" |
Od kje vam ta imena?
OdgovoriIzbrišiIz "uradnih" zemljevidov :)
Izbriši