Balkan trip 31.7.-9.8.2018

malica na Jadranski magistrali

Enkrat lani, ko je padla odločitev, da letos ne bo več mladinske izmene planinskega tabora – oz bolj natančno, da bo moral mladinsko izmeno organizirati kdo drug in ne ista ekipa kot nekako zadnjih 5 let (na žalost se to navsezadnje ni zgodilo) – so se začeli tudi pogovori in ideje, da bi tabor nadomestil »Balkan trip«. Malo hribov in malo morja. Celo okviren
datum je bil že takrat določen. Nekje v času, ko je bil običajno tabor. Takrat je bilo veliko navdušenja in interesa, ki pa se je do trenutka, ko je stvar postala realna »malo« zmanjšal. Ostali smo samo še 3.

In tako smo se na zadnji julijski dan odpravili na, kot rečeno, malo hribov, malo morja. Prvi dan je bila bolj ko ne vožnja po Jadranski magistrali do Makarske. Tam pa kopanje ob sončnem zahodu, ter malo po vzhodu (no ja, v resnici je bilo sonce že kar visoko, bili pa smo med prvimi kopalci).

kopanje ob sončnem zahodu

Ko smo pospravili naš kamp (od 9 nočitev smo samo 2x zapored spali na istem mestu), smo nadaljevali popotovanje po Jadranski magistrali skozi Neum, naprej do Boke Kotorske, jo skoraj celo obvozili, nato pa se iz Kotorja dvignili po zelo razgledni cesti za Cetinje. Še prej nas je črnogorski policist na meji gledal kot marsovce ko sem razložil, da gremo na dopust v Prokletije:

»Voliš ti planine?«

»Ja«

»Eeee…ma dobro…možda nije tako vruče tam…«

Cetinje

Spet je bil cel dan vožnje, v Cetinje smo prispeli zvečer in se podali v iskanje prenočišča. Ni jih ravno toliko na razpolago kot ob obali, smo pa dobili skorajda predsedniški apartma – cca 50m2 za 35€.

Boka Kotorska s panoramske ceste proti Cetinju

Cetinje - Relief Črne gore

Cetinje - nekdanja fransoska ambasada

ena najbolj socialističnih zgradb v Cetinju - gimnazija

ulica na obrobju Cetinja

Naslednje dopoldne smo bili turisti po Cetinju. Mestece s približno 15.000 prebivalstvi je zibelka črnogorske državnosti, ki se je tu začela leta 1482. Cetinje je bilo prestolnica Črnogorcev (ki seveda niso imeli cel čas svoje države) vse do leta 1945, ko je postalo glavno mesto Socialistične Republike Črne Gore Titograd (danes Podgorica). Glede na to, da gre za majhno mesto, ga lahko v nekaj urah prehodiš po dolgem in po čez, za ogled vseh muzejev in ostalih znamenitosti pa so bile cca 4 ure vendarle premalo.

Pot smo nadaljevali skozi Podgorico in naprej proti Kolašinu, Andrijevici, Plavu in končno v Gusinje, ki je bilo zadnje večje naselje pred začetkom hribolazenja, zato smo se tudi založili v trgovini.

približno tako zglda, ko se ustaviš ob cesti

Tu je precej drugačen svet. Že prvi pogled na vas kaže, da tu prevladujejo muslimani. Ob poslušanju lokalne govorice je tudi precej jasno, da Črnogorci (etnično gledano, ne držaljansko) ne predstavljajo večinskega prebivalstva. Pravzaprav me je presenetil podatek Wikipedije (ki se sklicuje na popis), da so največja skupina Bošnjaki, Albanci pa takoj za njimi. Obe skupini predstavljata dobrih 40% populacije.

Aja, kot sem omenil, svet je precej drugačen. Nekega urbanističnega načrta ni, izgleda, da hiše postavijo, kjer se jim zazdi. Predvsem graščine tistih, ki so se vrnili iz tujine. Ja, od tu se je veliko ljudi izselilo v Nemčijo, Avstrijo, Švico, ZDA,…zdaj pa se vračajo. In s seboj pripeljejo svoj velik drag avto. Obvezno s tujo registracijo. Tako po cestah (če jih lahko tako imenujemo) vozi ogromno BMW-jev X5 in X6, Mercedesi ML in tista nagravžna ameriška skapucala (Hummer al kako že ;). Lastniki pa živijo v 3-nadstropnih gradovih, obdanih z 2-metrskim zidom, na vrhu katerega je za nameček še bodeča žica. Z gradov pa pogosto visijo albanske zastave. Kljub temu grozečemu opisu nikoli pa nisem imel občutka, da bi prišli v nevarne kraje.

Gusinje - trgovina

precej običajen prizor v Gusinju

Še ene značilnost »drugega sveta« so smeti, ki ležijo vsepovsod. Na redko celo opazimo smetnjake, vendar izgleda, kot se ne bi nihče zares trudil, da pri odlaganju smeti »zadane« smetnjak. No, stvari grejo vendarle na bolje. Morda zaenkrat same sebi v namen, toda vendarle to tam: opozorilne table »Neka bude čisto«. Zadnji dan smo tudi videli možakarja, ki je pobiral smeti. In je bil tudi zelo hvaležen, ko je videl, da smo smeti skrbno odlagali v smetnjak.

Nadaljevali smo proti dolini Grebaje, kjer smo prenočili naslednji 2 noči. V Katunu Maja Karanfil. Katuni so bili originalno pastirske naselbine, kot npr. pri nas planšarije. Danes so nekateri preurejeni v turistično infrastrukturo. Lahko bi rekli neke vrste kmečki turizem. Nič nismo prej rezervirali, tako da so bila skupna ležišča že zasedena, smo pa dobili lep bungalov. Za 3 osebe z vključenim zajetnim zajtrkom 40€.

Na hitro sestavljen plan pohodov je bil nekako tak: prvi dan bi naskočili Karanfile, potem Zlo in Dobro Kolato (ali namesto tega Rosni vrh), za konec pa še Majo Jezerce. Pa jo je malo zagodlo vreme. Za petek je kazalo nestabilno vreme z veliko verjetnostjo popoldanskih ploh ali neviht.

zanimivo, vendar ne najbolj do drevesa prijazno

razpotje

gozdni sadeži

na vrhu Taljanke, 2057m. Zadaj Karanfili

proti grebenu, zadaj Karaula 1915m

na albansko stran

skozi gozd koromača

"markacije" ;)

po melišču dol

Tako smo se podali na krožno turo, ki vključuje 2057m visoko Taljanko (podatki se razlikujejo od 2056-2059m). Greben Taljanke se nahaja zahodno od Grebaje in ne spada med najvišje vrhove Prokletij. Je precej travnat z malo golih skal. Malo spominja na Karavanke ali na grebene v južnih obronkih Julijskih Alp (npr. Muzci). Skozi gozd je pot dobro markirana in uhojena, nad gozdno mejo zgleda da jih hodi malo manj. Je pa tu ogromno borovnic in jagod. Tako da smo se hitro začeli pasti in izgledali že precej podobni številnim ovcam na tem področju

Z vrha potem pot zavije Z v Albanijo (to dajo vedeti le redki mejni kamni) in se potem na sedlu zopet usmeri V proti Črni Gori, kjer sledi tudi hiter spust. Vmes je še lep travnat plato, zadnji del poti pa strmo pade čez melišče v dolino. Kakšne druge poti za gor ni bilo videti, tako da res ne priporočam kroga v obratni smeri.

Čeprav smo 1000m višine in cca 12km vzeli za krajši oz. srednje dolg sprehod, pa med domačini tura velja za kar dolgo. Ja, verjetno se marsikdo čudi »ludim Slovenacom«, pa čeprav jih pride vsako leto več :) Po turi pa seveda zasluženi čevapčiči in pir.

Za drugi dan se je vreme že stabiliziralo, čeprav tudi v petek obljubljenega dežja ni bilo. Vsaj ne, kjer smo hodili. Vzhodno od Grebaje se dvigajo Karanfili, ki so že bolj podobni »pravim« Alpam. Najvišji med njimi je 2490m visok Veliki vrh, a smo se raje odločili za nemarkiran (nemarkiranega, ali glede na naše standarde slabo markiranega, je večina grebena) Karanfil Ljuljaševiča 2240m, ter še malo trenirali orientacijo :).

tudi tu se dogajajo nesreče

desno Očnjak, levo brezpotje proti Karanfilom

zavarovana pot

čez brezpotje...

in iskanje prehodov

skupina Srbov, ki sem jih prej srečal na Očnjaku

ja, teren je kraški

Kmalu po 6.00 smo se spakirali iz našega bungalova (naslednjo noč smo šotorili), namesto zajtrka pa so nam že prejšnji večer pripravili malico. Tako zgodaj se tam pač še ne začne dan.

Pot iz katuna se po kratki ravnini začne hitro vzpenjati, Ta stran je precej manj uhojena kot včerajšnja tura. Očitno je med tukajšnjimi obiskovalci precej več »trekerjev« kot gornikov. Po slabih 2 urah smo prišli do stene Očnjaka. Že prej je bilo zmenjeno, da sam skočim še nanj, ženski del odprave pa nadaljuje proti Karanfilu.

2180m visoki Očnjak je zelo markanten vrh, ki se kot steber dviguje iz Grebaje. Pot tu postane bolj strma, precej je še mokra in spolzka, saj je bila jutranja rosa res močna. Ko pridem do zavarovanega dela, pa sem kar malo presenečen. Takega prizora še nisem videl. Zajle so ovite v plasitko. Še najbolj je spominjalo na kable za visoko napetost J Sicer ne prav zelo dolgemu plezalnemu delu bi z lahkoto prilepil oceno ZZ. Tudi zaradi (kot kaže kar pogostih) močnih ros, kar stvar še nekoliko oteži, na tem delu priporočam uporabo SVK.

Vrh je markanten že ob pogledu iz doline in seveda je tudi z vrha lep razgled. Gor je tudi skrinjica z vpisno knjigo, poškodovan (in trenutno neuporaben) žig, v skrinjici pa sem našel še očitno pozabljeno člansko izkaznico črnogorske planinke. Najprej razmišljam, kako razširit novico o pozabljeni izkaznici, na koncu pa sklenem, da jo kar vzamem in sam pošljem po pošti lastnici. Em…še dobro da sem potem stvar prej preveril po FB…torej pošljem lastniku (eh ta moška imena s končnico a J

Pri sestopu srečam še skupino sedmih srbskih planincev. Z enim sva se kar dolgo zaklepetala, tako da so ga vmes že 3x klicali, naj ne zaostaja. Na kratko: njegov ded je prišel leta 1930 iz Slovenije, natančneje Škocjana v Srbijo. Zdaj pa on raziskuje družinsko zgodovino. Tako za tem pa srečam še dvojico. Eden med njimi je bil markacist, ki je tudi sodeloval pri nadelavi poti na Očnjak. Drugi pa je negodoval, ker se zajle ne začnejo že prej J

Nadaljujem po travnatem brezpotnem pobočju in pred vstopom v orientacijsko najzahtevnejši del dobrih 100m pod vrhom Karanfila dohitim ženski del odprave – kot je bilo dogovorjeno.

Malo iščemo možice, še bolj pa modrujemo, kje bojo najlažji prehodi. Zraven imamo še prospekt, kjer je vrisana GPS sled, pa se tudi tu ne moremo čisto poenotiti, kje naj bi vodila. Na prospektu ni bilo zemljevida, pač pa ortofoto. In tako smo napredovali. Ter sproti ugotavljali, da je prehodov več. In da je najlažji pravzaprav precej enostaven.

Pri sestopu srečamo še 2 člana srbske skupine, med drugim tudi že znanega kolega slovenskih korenin. Kazalo je, kot da sta zaostala za ostalo skupino, toda v resnice se izkaže, da nista mogla hodit tako počasi kot ostali J. Skupaj sestopimo del poti. »Pri Suljotu« se še osvežimo, potem pa zopet nad čevapčiče.

Dan pa se še ni končal. Skozi Gusinje se premaknemo v sosednjo dolino – Ropojano. Za Majo Jezerce smo se odločili, da turo malo skrajšamo in si že prejšnji dan postavimo šotor malo više, ne čisto v dolini. Natančneje pri nekdanji karavli, danes planšariji Vusanjski Zastan. Na tem področju je narodni park Prokletije, vendar ni nikjer ne duha ne sluha o režimu TNP s številnimi omejitvami. Edina stvar, ki zanima čuvaje parka (če jih sploh lahko tako imenujemo), je plačilo 1€ po osebi ob vhodu v park.

Do planine smo prišli, ko se je že mračilo. Pastir se je razveselil našega prihoda, ob pivu smo udarili kar dolgo debato. Sicer ima precej obiska, prejšnjo noč je gostil 4 šotore Slovakov. Je pa res, da z gosti komunikacija očitno precej pogosto poteka v angleščini. Tako da smo bili mi bolj domači :)

Nedeljsko turo (hm…na dopustu sem kar izgubil občutek za dneve) smo začeli ponovno ob zelo močni rosi okrog 6. Tura je dolga. Ne samo po višini, tudi kar nekaj kilometrov je za prehodit. Pa baje je tudi še nekaj snega.

bazni tabor :)

ponudba pri pastirju

Skozi gozd se pot strmo vzpenja. Na gozdni meji se položi. Nastane prizor, ki spominja na dolino Triglavskih jezer. Še posebej, ko se prikažejo tudi prva jezerca. Maja Jezerce po naše pomeni Jezerski vrh. In glede na to, da je malo nižja od Triglava, ima tudi ravno eno jezero manj J Tu še srečamo planinca, ki se je ravno prebudil in prilezel iz svojega šotora.

Nad jezeri, malo čez 2000m pa se začnejo obsežna snežišča. Čeprav smo precej južno od naših Alp, nič kaj nenavadnega. Prokletije so menda najbolj namočen del Evrope z okoli 6000mm padavin, lep del tega pade tudi pozimi. Sicer pa ta snežišča zaradi dokaj položnega terena ne zahtevajo zimske opreme.

Do sedla na višini 2300m je pot že dolga, a tehnično gledano šele od tu naprej stvar postane bolj resna. Začne se prvo plezanje in prečenja zasneženih grap, kjer je treba malo pazit, kam stopit. Predvsem, da se ne bi kaj udrlo. Na najtežjem delu pa ujamemo trojico iz Podgorice. Baje so se že kar dolgo borili s snežiščem tik ob skali, si utirali pot, ter napeljali improvizirano vrvno ograjo, ki se je vsaj meni zdela bolj v napoto kot koristna. In bolj kot ne sem se že takrat odločil, da jih pri sestopu ne pustim same tu čez.

prelaz, tu nekje je črnogorsko albanska meja

dolina jezerc

ob poti

snežišča

strmo gor po zelo krušljivem terenu

Sam preplezam skalni skok 1m desno od črnogorske smeri, Valentina in Jasmina pa ubereta isto pot kot Črnogorci. Nad snežiščem je teren zaradi velikega naklona izpostavljen in zelo krušljiv. Vsak korak je treba pazit in vsak oprimek prej preverit. Pot je markirana, vendar varoval ni. Tudi markacije so bolj tako tako. Napredujemo skupaj s Črnogorci, iščemo čim lepše prehode, včasih malo ven iz markirane poti in ob 12 stopimo na vrh.

Res smo si za kraljevsko turo izbrali najlepši dan. Prejšnje dni se je Maja Jezerce skrivala v oblakih, ko smo mi na vrhu pa se je odprlo J Na vrhu še nekaj slik, veselja, stiskov rok, vpis v knjigo…in kar dolga debata. Izkaže se, da naši soplezalci niso nič kaj stereotipno črnogorski. Ob polnoči so štartali iz Podgorice in ob 3 prispeli v Gusinje…potem pa po dolgi poti do vrha. Sedaj jih čaka še sestop, vožnja in…ju3 šiht.

Na strmem krušljivem delu smo sestopali počasi. Še bolj počasi, kot smo se vzpenjali. Potem pride še začinjen detajl. Sam se »zasidram« v skalni skok, kjer sem imel najboljši pregled na črnogorsko smer. Še prej na začetku snežišča pustim svoj cepin, da si bo lahko vsak pomagal pri sestopu z dvema cepinoma. Izšlo se je, lahko rečem, točno po planu in bolj enostavno, kot sem se bal.

Od tu naprej so se naše poti ločile. Mi smo bili vseeno še bolj sveži in smo sestopali nekoliko hitreje. Vmes srečamo še dva albanska čuvaja parka, s katerima smo malo klepetal že prejšnji dan. Za osvežitev se ustavimo še pri jezercih, potem pa pospravit bazni tabor.

Pri planšariji so se počasi že nabirali novi gostje. Madžarski par, ki je imel v planu spanje v koči. Njun cilj je bil Maja Jezerce, a sta ob razlagi razmer in ko sta videla še par slik hitro priznala, da sta za tak podvig preslabo opremljena in predvsem premalo izkušena. Za njim sta prišla še Čeha, ki sta se s šotorom odpravljala proti jezerom. Prav tako so ju zanimale razmere za Maja Jezerce in tudi njiju so slike snežišča v »črnogorski smeri« prestrašile, čeprav občutno manj, kot Madžara pred njima.

Maja Jezerce 2694m

mi :)

Poslovimo se od pastirja in prestavimo bazni tabor v dolino. Ja, še eno noč smo preživeli na prostem. Glede na zaloge hrane, nam tudi še kakšen dan več ne bi bilo potrebno nazaj v civilizacijo. Tako smo si za večerjo pod zvezdami privoščili kar pašto z golažem, zraven pa še sladico.

Malo me je že skrbelo za črnogorske kolege. Že v trdni temi, ko smo se odpravljali spat, pa so končno prišli mimo.

sestop čez najtežji del

Alipašini izvori

V ponedeljek smo še zadnjič pomahali Gusinju in se odpravili v Albanijo. Takoj po prehodu meje se je prej relativno dobra cesta spremenila v makadam. Med načrtovanjem potovanja sem nekje na netu izbrskal podatek, da ima Albanija samo 15.000km cest, od tega sta kar 2/3 še vedno neasfaltirani. Za primerjavo, Slovenija ima 39.000km cest, podatka o deležu makadamskih cest pa nisem našel. Hitro smo tudi ugotovili, da je albanski nacionalni avto Mercedes 190E, oz ostali modeli temelječi na tej šasiji, ki so jih izdelovali med leti 1982 in 1994.

No, podatek glede Albanskih cest je po moje vseeno par let star, saj smo naleteli na kar nekaj sveže asfaltiranih. Ena teh je tudi izredno slikovita cesta skozi dolino Kelmend, na katero smo prišli kmalu po prehodu meje in povezuje Vermosh z mesti ob Skadarskem jezeru. Ko se iz Koplika odcepi cesta za Theth, pa ta že postane bolj stereotipno albanska. Asfalt v zelo slabem stanju in večinoma preozek, da bi se srečala dva avtomobila. Ko je nekaj vasi za nami in se količina prometa zmanjšuje, tudi cesta postaja vse boljša. Vse do prelaza Budi i Thores. Od tam naprej pa kar malo šok. Sicer v več stopnjah, saj se je cesta slabšala postopoma. Moral bi se zelo potruditi, pa še ne vem če bi uspel najti pri nas gozdno cesto, ki je v slabšem stanju. Je že kar močno spominjalo na kakšen Pakistan, le preveč zeleno je bilo vse skupaj. 1h30 za 20km. Ne vem, če sem že kdaj v življenju vozil tako počasi. Vse skupaj je še najbolj zmedlo GPS v avtu, ki je kar vztrajal, da bi moral po tej cesti vozit s povprečno hitrostjo 40km/h. Tik pred prihodom v Theth pa še češnjica na torti – prečenje hudournika. Ja, za »pakistanske« ceste ni potrebno v Pakistan.

cesta skoti Tamaro je bila obnovljena in asfaltirana 2016

in je zelo slikovita

proti Thethu pa zgleda drugače...

tudi čez hudournik je bilo potrebno

glavna ulica v Thethu

Na zemljevidu je še ena cesta, ki gre čez malo nižje prelaze in sklep je nekako bil, da gremo nazaj po tisti. Pa se je plan kar hitro spremenil. Natakarica v hotelu, kjer smo spali, je bila glede druge možnosti zelo jasna:

»You really don´t wanna drive there! Its 7 hours to Skadar!«

Vseeno sem za drugo mnenje vprašal še kolega, ki je bil tu teden nazaj.

»Ne, ta cesta res ni za Megana. Mi smo najeli 4x4, ampak nekateri si še tako skoraj niso upali.«

No, ozka in slaba cesta me je predvsem begala, ker sem mislil, da je Theth večji kraj. V resnici pa je precej majhna vasica. Oz 2 vasici. Del, kjer pride cesta v vas je namenjen skoraj izključno turistom. Hoteli, hostli, kampi, trgovina in TIC. No, zraven je še šola in zdravstvena postaja. Stara vas je kakih 500m stran. In res zgleda, kot bi prišel 50+ let v preteklost v najbolj zakotne predele Slovenije. Trenta iz starih razglednic izgleda pokaj podobno.

Theth - stara vas

Theth - stara vas

Da smo vseeno v bolj sodobnih časih nas je spomnil helikopter, ki najprej 2x zaokrožil, potem pa pristal v bližini. Nemška planinka si je zlomila nogo.

»Poor lady, so bad to happen this in holidays. Btw, are you going to mountains too?«

»Yep, sure«

»Em…well, take care…«

No ja, saj smo vse najtežje že dali skozi. Tu so bil v planu samo še lahek sprehodi. Z Valentino sva šla na Valbonsko sedlo, Jasmina je šla do slapa Grunas.

Spet sva štartala »prezgodaj« za zajtrk, tako da smo namesto tega dobili malico za po poti.
Aja, »zgodnja« ura pomeni 6:30. In dejansko je takrat v vasi še bolj ko ne vse spalo. Razen lokalnega psa, ki se nama je pridružil. Namesto Jasmine ;)

Pri vzponu do sedla sva srečala zelo malo ljudi. Planinko pri solo sestopu, ter trojico, ki se je ravno spravljala iz šotora dobre pol ure pod sedlom. S sedla je lep razgled na Maja Jezerce in Valbono. Dejansko Valbona (to smo ugotavljali že 2 dni nazaj) res spominja na Trento.

Pri sestopu pa sva se prepričala, da je ta pot kar prometna. Od planincev do »planincev«, ki so jim nekatere planinske navada očitno malo nenavadne

»U´re already going down? Did u woke up like super early?«

Pa do čisto pravih turistov. In to dobesedno. 30-40 glava špansko govoreča skupina starejših dam in gospodov očitno ni imela povsem razčiščeno, kam se odpravlja. Ne, tu gor ni kakšne gala prireditve. Šminka, puder in damski klobučki…to bo to od planinske opreme. Seveda so jim prtljago nosili 4 krepko otovorjeni konji, ki so hodili kake pol ure pred njimi.

zamenjava na turi za Jasmino :)

Valbonsko sedlo

Valbona

Ob 12.00 smo bili zmenjeni na pivu in potem odhod in Thetha. Bila sva kar precej pred dogovorjeno uro. In skoraj se m je zaluštalo še enega pira, pa se le spomnim, da je v Albaniji dovoljena stopnja alkohol samo 0,1 ‰. L Valentina pa je gledala naokoli, kje bi staknila kakšno številko avtovleke. Za vsak slučaj. Če megan ne bi zmogel klanca. Seveda ga je zmogel. Imam pa za kar nekaj časa dovolj albanskega makadama. Da smo si na jasnem, ceste ne priporočam »manj izkušenim« voznikom :)

Ko smo zapuščali Theth je to že pomenilo, da se dopust neizogibno bliža koncu. Ne pa še čisto takoj, navsezadnje je še cele 2 dni in pol vožnje. Prehod albansko-črnogorske meje je zopet pokazal, da slovenski dokumenti tu nekaj veljajo. Kolikor sem videl naprej v koloni, so pri vstopu v ČG vsi odpirali prtljažnike. Do nas. »Ajde, vozi.«.

Mejni prehod leži ob obali, na skrajni severo-vzhodni točki Skadarskega jezera. Skadarsko jezero je največje naravno jezero na Balkanu. Približno 2/3 obale leži v Črni Gori, preostali del v Albaniji. Gladina jezera pa je 5,5m nad morsko gladino. V povprečju. Ob najnižjem vodostaju je dobre 4m, ob najvišjem pa 9m. Tako tudi površina jezera niha med 370 in 540 km2. Obala jezera skriva kar nekaj zanimivih kotičkov. Eden takih, kjer se je vredno ustavit, je Žabljak. Danes sicer žal v precej slabem stanju.

Žabljak

grad je bolj ko ne v ruševinah

zdaj, ko ni več grofov, so pa drugi stanovalci :)

 

Nadaljevali smo proti obali in jo dosegli pri Petrovcu. Po Jadranski magistrali smo nadaljevali do Budve, kjer naj bi prenočili. Zdaj pa najdi apartmaje, v tej gneči, sredi glavne sezone. Po nekaj poskusih smo obupali in se odločili za kamp malo naprej. Izgledalo je, da je v njem še nekaj prostora. In bil je celo brezplačen. Nivo pa tudi temu primeren… Vsaj morje je bilo čisto zraven.

Na poti nazaj Boke Kotorske tokrat nismo obvozili, pač pa šli na trajekt. Za 4,50€ si prihraniš vsaj kakšne pol ure vožnje. Morda tudi uro. Prihranek na času pa se je hitro stopil - še debeli 2 uri smo dobili zraven – na meji, ob hrvaškem »varovanju« zunanje meje EU (beri: jebanju turistov, ki ne zapravljajo pri njih).

Nazaj pa prispeli tako, da je ostal še cel vikend, za počitek po napornem dopustu. No, po pravici povedano - za hribe J

Potovanje je bila neka nova izkušnja. Ni treba iti zelo daleč, da prideš v nek drug svet. Tudi ljudje so bili povsod v Črni Gori in Albaniji zelo prijazni. In ja, 10 dni je bilo definitivno premalo! Ali pa ravno prav, da je ostalo še kar nekaj načrtov za naprej.