Na lepše

Goteniški Snežnik je s 1289m najvišji vrh na kočevskem. Ne ravno najbolj obiskan, saj ne ponuja nekih bajnih razgledov. Pa tudi sama pot gor ni preveč zanimiva in razburljiva. Iz Kočevske Reke gre večino časa po gozdni cesti. Še tisti odcep, kjer je dejansko »prava« planinska pot sem zgrešil in šel po cesti skoraj do vrha. Vseeno je bilo ob poti nekaj lepih prizorov naravi – zelo izrazito ivje, ki je bilo opazno samo ob cesti. Do vrha se je kar vleklo. Ob sicer manj kot 800m višine celih 10km. Se mi je večino časa zdelo, da se sploh ne vzpenjam J In glede na štart po šihtu sem bil na vrhu ravno za sončni zahod. Kolikor sem ga pač videl, proti Z ni nikakršnega razgleda. Dol potem po poti, ki sem jo prej zgrešil. Tu je malo več snega kot po cesti, nekje 10-15cm. In popolnoma nepredelan, zgleda od zadnjega sneženja še ni bilo na 0°C. Ko pridem ponovno na cesto pa namesto markacijam sledim stopinjam po neki že dolgo opuščeni vlaki. Šlo je v pravo smer…samo nekako se ni hotela spušča

Nimam ravno navade, da bi šel 2 vikenda zapored v hribe v čisto iste konce. Ampak potem, ko je videla slike, je bilo Valentini kar malo žal, da ni šla zraven. Če odmislimo vso gnečo – res zimska idila. Pa je bilo potrebno še enkrat. Tokrat sicer samo do Kredarice. Štart malenkost kasnejši kot prejšnji teden, še vedno pa ponoči. Je pa bila zaradi polne lune noč svetlejša in čelne lučke skoraj nepotrebne. In seveda tudi tokrat daleč od tega, da bi bili sami na poti. Skozi gozd, preden se je začel sneg, še vedno zelo ledeno. Višje pa bolje. Ravno toliko smo bili poznejši, da ni bilo tistega čudovitega sončnega vzhoda na Kalvariji.   Dan pa lep, sončen in topel. Koča polna, tako de bilo potrebno najprej počakat na »sedišča«. Uradno sicer zaprta, se pa dobi pivo, čaj, kavo (morda še kaj) od vremenarjev. Sestop brez posebnosti. No…mogoče opozorilo, da se ne splača prehitro dol dat derez. Prejšnji teden je bilo v gozdu že odtaljeno, tokrat še vse ledeno. Nasploh je bilo tokrat hladnej

Že enkrat decembra me pokliče Boštjan »Si za očaka?« »Seveda« Enkrat v kratkem, ko bojo razmere in ko dnevi niso že zasedeni z drugimi aktivnostmi J Plan je bil predvčerajšnjim ali včeraj, pa so objektivne okoliščine terjale prestavitev. Tudi danes še nisva 100%, ampak greva. Jutri tako ali tako vreme ne bo več primerno.   A še preden se je vse začelo, me že takoj v sosednji ulici ustavijo organi: »je bilo kaj alkohola?«. »Em…a se vam zdi, da grem v švic majci z žura?«. Pa je bil vseeno »odrejen« preizkus alkoholiziranosti in na začudenje pokazal 0,0. »Saj sem vam jasno povedal, da sem vstal pred pol ure«. Še pred 4.30 v Krmi že kar veselo. Pot je na začetku rahlo, kasneje vse bolj poledenela. Dokler ne postane zasnežena. Pač nad točko, kjer se sneg (še) ni stalil. Na Prgarci krajša pavza. Klasika, nisva edina, ki si tam vzameva par minut. In potem v istem tempu naprej. Nad gozdno mejo se vidijo procesije lučk spredaj in zadaj. Tudi svetleje postaja. Na Kalvariji pa sončni vzh

2020 se je dobro začelo. Včeraj še Slemenova špica, danes pa prva resna tura. Tam, kamor zadnje čase hodi marsikdo – na Vrtačo po Y grapi. Je pa treba takoj povedat, da to vsekakor ni primerna tura za tiste, ki jim je dedek mraz prinesel cepin in dereze, pa bi malo hodili v zimskih razmerah. Že proti Zelenici je na par delih kar spolzko. No, danes je bilo v oblačnem vremenu verjetno bolj, kot prejšnje dni. Proti dolini Suhega rušja se količina snega še celo zmanjša, oz je samo po dnu doline, melišča so kopna. Tako je bilo tudi proti Y nekaj nabijanja melišča, neprekinjen jezik snega nastane šele malo pod 1900m, kjer si namontiram dereze. Že hitro pa postane trdo in ledeno in sem na vseh 4 J Prejšnje dni je bilo očitno mehkeje, saj so nekatere stopinje kar globoke. Tokrat so šli noter samo zobi derez in nič drugega. V razcepu grem desno. Vmes je zaradi napihanega snega krajši strmejši skok, no, nekaj takega, kot gornji del grape. Stope od prejšnjih pohodnikom moram sproti čistiti,