Na lepše

 Akle (1380m) in Starec (1424m) sta vrhova v sredogorju KSA in sicer med glavnim grebenom in Storžičem. Na zemljevidu sta lepo vidna, a nanju ne vodi nobena markirana pot. Pravzaprav sploh nobena pot in gre za čisto brezpotje. Kratko in sladko. Uživaško. A vendarle ne tako lahko, da bi bilo čisto za vsakega. Nekaj malega je plezanja, orientacija pa mora biti suverena. Štart tik pred mostom čez Lobnico in potem se takoj za prvo hišo od ceste začne dvigovati teren. Strmo navzgor skozi gozd. Podrastje je mokro in polno klopov, v zraku pa ogromno vlage. Nekaj časa se še zarivajo vlake oz gozdne ceste v breg, potem pa ostanejo samo slabo vidne stezice. Iz prve bi težko rekel, ali so (tudi) človeške, ali predvsem živalske. A glede na pogoste pukčke bobkov, vsekakor prevladuje slednje.  Malo višje se začnejo iz grebena ven štrleti prve skale, kmalu pa se začne tudi nekaj malega plezarije. No, ni čisto tista prava, po skali. Kot oprimki služijo tudi razne korenine in veje, večja previdnost pa

 Še tretjič letos tu gor . Mimo Medvedje jame. V 2 mesecih. Zdaj je dokončno ostala brez ledenih kapnikov. Vremenska napoved je bila tako - tako. Popoldne nevihte. Seveda je bilo že popoldne, glede na to, da sem štartal po šihtu. Plan je bil kar malo optimističen. Nad osrednjim grebenom KSA pa so se že nabirali oblaki. Vsaj do Kompotele grem, potem pa se bo videlo. Lahko tudi po najkrajši dol. Pri te razmišljanju in grizenju kolen proti grebenu nad Ovčarijo prileti mimo pravi stampedo gamsov. Niso se kaj dosti menili zame, so se pa spretn umikali kamnom, ki so jih sami prožili.  Ko se je pogled odprl proti S, je bilo res že vse črno. "Samo še do Vrha Korena, potem pa menda res dol" se mi takrat zdi najbolj realna opcija. Tistih slabih 15 min do Korena so se razmere še malo spremenile, in celo področje od Grintovca bo Brane je bilo ovito v nevihte. Hja, v visokogorju so vremenske spremembe res hitre. A hkrati je bilo zdaj že povsem jasno, da se nevihtna celica premika v smeri