Župančičeva in prečenje Mojstrovk (22.2.2025)

Obeti so bili dobri. Že na začetku tedna je kazalo tako. In že na začetku tedna začnem kovat kar velikopotezni plan. "A gremo Mojstrovke pa Šite?" Saj sem si jih poleti dobro nagledal. Priznam, da že takrat z nekaj mislimi na zimo. Ker baje je to poleti brezveze in se hodi pozimi (ehm...če tako pravi kolega alpinistični inštruktor...🤣🙈) Torej, da pridejo enkrat na vrsto je neizbežno. Samo še da vidimo, kako se bodo čez teden razvijale snežne razmere. Priznam, imel sem nekaj pomislekov...

Okoli 6.30 štartamo z Vršiča. V tistem času se že kar nabira ljudi gor. Sami ne bomo 😆 Za Župančičevo sem imel kar dober opis iz pred 2 dni. Lepo narejena, že stopnice. Pa tudi to, da je na vrhu ena opast, ki...hja, bo nekoč tudi zletela dol. Nekako ne računaš, da bo to ravno zjutraj😅Opast - še večja, je tudi nad Pripravniško.

Nekako pri prihodu na ramo posveti sonce izza Prisojnika. Takoj postane toplo. Mraza že prej ni. -1°C je bila na štartu. Tu je pa že en rokav skoraj preveč. Župančičeva torej kot v opisu 2 dni nazaj. Super razmere, stopnice, samo...res je fajn it zgodaj 😅

Na Mali Mojstrovki nekoliko piha. Ne preveč, ravno toliko, da ni za kratke rokave 😆 Prečenje proti Veliki spet skoraj kot na roštilju. Vedno manj upanja imam za celo turo, čeprav smo še vedno "krepko znotraj" časovnice. Na vrhu Velike ponovno malo vetriča. Sneg se iz koraka v korak spreminja. Enkrat še nepredelan, drugič že južen. Po širokem grebenu še lepo in hitro napredujemo, brez kakršnih koli zapletov.

Kdor je že hodil tu čez ali pa vsaj gledal zemljevid ve, da so imena za Mojstrovke 3, višinske kote pa 4.😅 Tako se včasih 2x pojavi ime Velika Mojstrovka, včasih pa ima 2 vrhova Zadnja. Recimo, da je bolj logična prva razlaga. Že zaradi same strukture grebena, pa tudi...ne more biti več zadnjih 🤣

Torej iz drugega (zahodnega) vrha Velike Mojstrovke hodimo naprej sami. Par (ali dvojica - da ne bi slučajno kaj narobe prejudiciral), ki je hodila ravno malo pred nami se tu ustavi. Greben se počasi oži, pod snegom pa tudi kakšna presenečenja v obliki lukenj. V ozadju se tudi že vidijo Šite...malo manj zalite, kot sem upal a...iskreno - po pričakovanjih. Kakšno je dejansko stanje tako ali tako ne veš, dokler ne prideš do tja. A težave se začenjo že prej...

Na Zadnjo Mojstrovko je kratek "plezalni" del. Sploh se ga ne spomnim kot plezalni od poleti, samo mogoče čisto malo bolj izpostavljen. In tudi v normalnih razmerah je verjetno čisto ok pikanje. Saj morda tudi danes ni bilo slabo...ampak ta del grebena je še precej ojužen. Led, ki oklepa skale že počasi odstopa. Na vrh vodi kratka grapca, ki jo v zadnjem delu prekriva zamet. Verjetno čisto nepredelan, nižje pa vse ojuženo. Skratka...soglasno sklenemo, da temu snegu nekako...ne zaupamo. Že tu zgubljat čas z nekimi sidrišči in varovanji, ko vse najtežje šele sledi...ne, dovolj bo grebena, gremo dol...

Ura je šele malo čez 10. Še cel dan pred nami. Lahko se še malo sprehajamo po Veliki Dnini (no, sicer mislim, da se območje V od Zadnje Mojstrovke ne imenuje več tako) in skočimo še na kakšen kucelj tu okoli. Lahko pa...hm...za nami se odpre malo proti Z še ena grapa proti Zadnji Mojstrovki. Zgleda zalita. Ura je res zgodnja..."gremo še enkrat gor". Sicer se hitro pokaže, da ni zalita do vrha, a gremo proti gor. Skok ne zgleda pretežek. Z Markotom se ga lotiva istočasno. Vsak po svoji strani. Ni težek, a skala je zelo razbita. Rokavice mam že dol, razmišljam, če bi snel še dereze.

Nekaj poči. Dol se valijo snežene kepe."Pazi!" In se naprej zatopim v razbito skalo pred seboj. Pa nisem čisto navdušen nad nadaljevanjem. Marko vmes že ene 2x ponovi "mislim da je zadosti". In šele čez nekaj časa Mojca zavpije "Marko, si uredi?" Sneg je že precej krvav. Snežena/ledena kepa direkt v nos. Na srečo stvar niti slučajno ni tako huda, kot bi lahko sklepal po količini rdečega snega. Morda pa nam je gora že drugič v kratkem sporočila...da nas danes...noče😬

Torej sestop pod Mojstrovke v smeri Grebenca. Najde se lepa "pol ledena" strmina, lep iztek, "kontrolirani pogoji" torej za pikanje navzdol. Najprej sem mislil ubrat drugo linijo, na koncu grem še sam tam čez. Že Urška komentira "votel zvok". Kot zadnjemu in najtežjemu pa se začnejo sesedat klože kot nogami in cepini. Torej površina z naklonom tam nekje do 55°, "zalita" z ledenimi kložami debeline 4-5cm, ki začnejo leteti dol, spodaj pa nepredelan sneg. Še en "dogodek" več danes.

Danes na tem področju zgleda skoraj več smučarjev kot pešakov. Razmere delujejo dobre. "A ti je kaj žal, da si brez smuči?" pravi Urška. Saj ne, da sva se 2 dni nazaj zmenila, da gremo peš...ampak, če bi vedel, kako majhen del grebena bomo dejansko naredili...ja, definitivno jih bi vzel. Ampak če bi bil človek vedež...ne bi bil revež, al kako gre že tista globoka🤣 No, kljub temu, da je iz dolge celodnevne nastala precej kratka tura, dol smo že ob 12, bi se težko pritoževal nad "pomanjkanjem dogajanja" danes😅