Na lepše

 Greben Črne gore in Mlinaric je kar dolg greben, ki ločuje triglavski dolini Vrata in Kot in se naprej nadaljuje v Vrbanove špice. Prečenje je na hribi.net opisano kot zahtevna neoznačena pot, a si nekateri krajši odseki vsekakor zaslužijo oceno ZZ. Še posebej del, kjer je potrebno kakih 5-6m preplezat navzdol zna biti psihično kar naporen za nekoga, ki ni vajen nevarovanega ZZ terena. Pa fajn je iti z 2 avti. No, z ekološkega vidika ne, a je potem prišparanih dodatnih 8km, od tega lep del nabijanja asfalta. 🙂 Ker se nas je nabralo 6, niso bili niti potrebni izgovori....in je pri tem tudi ostalo, čeprav je eno članico doma zadržala bolezen. A bi nas zaradi tega skoraj kaznovala "karma" in ni veliko mnajkalo, da bi bilo potrebno cel krog peš...še dobro, da se še kdo vozi mimo...😅 7.30 smo zmenjeni v Mojstrani. En avto potem pustimo v Poldovem rovtu in začnemo na koncu Mojstrane. Pri mostu, oz tabli za štetje prometa. Za začetni del je potrebnega nekaj občutka, saj je polno

 "Martinovi" hribi...to pomeni, da se namesto pira gor spije deci ali 2... tradicija od lani  😆 Tokrat je plan iz Mač čez Jakoba gor in potem cel greben do Bašeljskega vrha. Če bo vreme tako hotelo...  Vzpon po strmi na Jakoba. K2 se menda reče tej poti, ki ni markirana, niti ne pretirano uhojena. Tu sem enkrat v temi hodil dol . Brez luči. Zdaj pa si je bilo fajn pogledat, kako zgleda v svetlem. Vsekakor je precej strma. In...ja...morda ni bilo tako pametno v temi hodit dol... Vsaj ni bilo spolzko kot danes.  Jutro je bilo hladno, a strma pot kar dobro segreje, svoje doda še prijetno sonce. Na Jakobu Maja sreča sodelavko in odhitiva naprej. Proti Potoški gori (1283) še vedno greje klanec. Počasi pa se oblači. Iz Javorovega vrha (1434) se Cjanovce (1820) že ne vidi več.  Proti Cjanovci je sneg po nedavnem sneženju še ostal, pot je dokaj osojna. Na južnem pobočju ga je pobralo že skoraj do vrha. Vse bolj piha, nekje na 1700m se tudi povsem zapre. Ob slabi vidljivosti in vetru