Na lepše

Na tak dan – seveda če si hribovske sorte – preprosto moraš nekam po šihtu. Sploh, če imaš še kakšno naduro za pokoristit. V Lj in okolici oblačno, tudi v Kamniku še nobene spremembe, v Stahovici se je prvič zazdelo, da so oblaki vedno bliže in nad njimi sonce. Vsaj kamnolom je deloval, kot da se že skoraj sveti v soncu. Malo pod Jermanco zapeljem v pas goste megle. Na parkirišču nobenega avta, sta pa bila potem 2 čisto na koncu makadama (no ja, saj je še parkirišče). Po poti proti Repovemu kotu spet (ja, ni bilo prvič) »pozabim« zavit desno, a sem za nagrado uzrl skupinico muflonov. Naj bi jih bilo kar precej pri nas, vidi pa se jih ne tako pogosto. Nad lovsko kočo pa je megla postajala redkejša, slutiti je bilo, da je sonce že »blizu«. Srečam še planinca pri sestopu »A je sonce gor?« »Je, je« Vprašanje je bilo seveda retorično, saj je bilo že povsem jasno, da bo zdaj zdaj prebilo oblake. Zgornja meja nizke oblačnosti (natančno določena glede na lego Pastircev ;) je bila n

Ponedeljek je bil po dolgem času spet lep dan. Vprašanje, kdaj bo spet naslednji. Pa je bilo potrebno izkoristit. Po šihtu (ob koriščenju nadur seveda, dan je ob normalnem delovniku vendarle že prekratek) jo mahnem na Kamniško sedlo. Sem ga že prej gledal iz pisarne, vmes malo dvomil, ko je Ljubljano zajela ploha, a se pametno odločil. Na Jarmanci, ko se ravno odpravljam, je eden že sestopil. »Kej piha gor?« »Ko kurba, po tleh te vrže.« Ni bilo ravno vroče na izhodišču, a kar hitro je šla vetrovka dol. Malo pred mano je štartal še eden, ki pa je zgleda zavil proti Kamniškemu vrhu, ali  kam drugam, saj se nisva več srečala, dol pa je bil pred mano. Sneg se začne visoko, tik pod vrhom in je spihan. Na vrhu je res da pihalo, a nič takega, kar bi prestrašilo povprečnega burje vajenega Krašovca  J  No, malo bolj kot pri sami koči je vleklo na vrhu, pri zastavi. In potem prvih 5min sestopa, ko je bil obraz proti vetru. Na vrhu sem še za hip pomislil, da škoda, ker nimam zimske oprem

Tokratno turo je pa izbrala Valentina. No, ne čisto. Rekla je »ta vikend greva na bivak pa gledat macesne«. Ostalo pa je bilo na meni J V igri je bilo par kombinacij, ampak glede na to, da so dnevi že kratki v petek po šihtu ni bilo več prav veliko »manevrskega prostora«. Odpravila se do Blata. Sam sem predlagal, da greva prespat na Triglavska jezera, pa se je Valentina uprla ideji hoje po temi. Tako sva šla samo do Planine pri jezeru. V zimski sobi že rezervirani 2 ležišči (pravzaprav 4 z 2 spalkama, ampak se je vse uredilo). Spraviva se k večerji, takrat pa se tudi že začne nabirati družba. Najprej Nemca, ki sta imela v planu za 2 dni v hribe, pa sta bila že 5. dan. Potem gospa, ki se je izgubila, pa jo je na srečo našel drug planinec in jo pripeljal k koči, na to pa še lastnika spalk, ki sta bili že prej v bivaku. In ko je že zgledalo, da se je ravno izšlo, zimska soba ima namreč 6 ležišč + 1 zasilno, pride še trojica. Ki pa je na koncu spala zunaj, na klopcah ob koči. Jutro

  Ko planiram izlete za PD poskušam, da so ti izleti »nekaj več« kot običajni, nekaj, na kar se večina članov ne bi odpravila samih. Ali je to cilj, ki ni ravno najbolj znan a seveda vseeno vreden obiska. Mogoče nekaj, kar je želja številnih članov, pa se ne bi odpravili sami (npr. obisk 3tisočaka), ali pa »ujeti trenutek«, oz izlet na določeno področje/vrh, ko je ta najlepši. Sem spada zdaj že tradicionalni izlet v »kraljestvo zlatih macesnov«. Nič posebnega in skrivnostnega za uporabnike številnih družabnih omrežij. No, pri članih planinskih društev pogosto ne gre za najmlajšo populacijo in vsi nimajo družabnih omrežij, da bi v vsakem trenutku spremljali, kam se splača it J Glede na to, da se društveni plan za naslednje leto dela novembra, sam v program napisal samo datum in »Fužinske planine«. Šele ko se dal vem razpis, sem se odločil za traso: iz Blata mimo Planine pri Jezeru do Kopice, potem dol čez Štapce in čez Prode nazaj. Ob lepem vremenu super tura. A včasih je ve