Yosemite - divjina (20.-22.9.2024)

1. del: Kalifornija in življenje tam čez

3. del: Yosemite - divjina

6. del: Nevada - en majhen del

7. del: NP Zion

8. del: NP Grand Canyon

Pred "Wilderness centrom" v Tuolumne Meadows sva že 15 pred 8, ko se odpre. In nisva prva. Nekaj dovolilnic bi še moralo biti za skrajšano (3 dnevno) verzijo divjine. Včerajšnji dan je namreč odneslo vreme in plan je bilo potrebno malo popravit. Malo sem na trnih...predhodnike povprašam po planih, pa gospa - domačinka, ki že čez 20 let hodi sem v divjino pravi, da se še ni zgodilo, da ne bi dobila dovolilnice. Nikoli prej rezervirala, vedno zjutraj na dan odhoda. In tudi res, na koncu lahko še izbirava med dvema vstopnima točkama😁

Na kratko - kako sploh deluje sistem dovolilnic? Znotraj parka je več vstopnih točk v tako imenovano divjino. Ta predstavlja okoli 95% NPja. Tudi v divjini so urejene poti, vendar prenočevanje brez dovolilnice ni dovoljeno. Ne vem, kako točno je s preverjajem. Za prenočevanja so predvidena določena mesta, a ni dovoljeno samo tam, pravzaprav je dovoljeno povsod, kjer ni izrecno prepovedano. Dokler se držiš pravila "ne pusti nobenih sledi". Kar pomeni, da odneseš vse smeti in zakopaš ostanke po veliki potrebi. Aja, WC papir spada med smeti in...no, ne vem, koliko ljudi to sicer upošteva...ampak uradno, porabljenega moraš nosit s sabo😅

Za vsako vstopno točko je za vsak dan razpisano določeno število mest, običajno nekje 10-20. To je največje število ljudi, ki dobi dovoljenje za ta dan. Na vstopnih točkah spet nihče ne preverja, tako da se da tudi tu malo "mutit" in izbereš sosednjo, na koncu pa opraviš isto pot, kakor si si jo zamislil. Skratka...sistem zgleda na začetku izjemno birokratski, a na koncu čisto dobro funkcionira. Pa neke majhne pristojbine se še plača. 5 zelenih za rezervacijo +5 na osebo, ne glede na število nočitev v divjini. Pa še 5 za izposojo "medotovega kanistra", če nimaš svojega.

Najina vstopna točka se imenuje "Sunrise". To je zahodna obala jezera Tenaya. Prvo noč prespiva pri jezeru Merced, drugi dan narediva krog in ponovno spanje na istem mestu, zadnji dan sestop po drugi poti - mimo nazaj do "Sončnega vzhoda". Priznam, da je plan kar optimističen, približno 25km hoje vsak dan. Kar malo presenetljivo se Valentina strinja brez večjih zadržkov😁 Pa za vsak slučaj dovolilnica traja 1 dan dlje, kot je plan. Če slučajno podaljšava🤣

1. dan: Sunrise (2490m) - Merced Lake (2200m) 25,3km ˄810m ˅1100m

Do izhodišča imava 10min vožnje. Tam se prepakirava. Hrane za 4 dni s sabo (ja, več kot sva porabila), vse ostalo v "medotov kontejner" in to je to. Ruzak je "malo težek". Okoli 20kg mi pravi občutek in računica...ampak kaj bi računal, saj imava pri sebi celo tehtnico za prtljago. No, bolje da ne bi pogledal...ta je še bolj neusmiljena - 21,80kg. Vsaj spakiral sem bolj pametno, kot prvi dan prejšnje "odprave" 😅 Seveda, kot se spodobi, sem bil tudi malo kavalir... ampak še vedno je imela Valentina svojih 12kg. Ja, malo je bilo pretiravanja...kar je nad 18kg je preveč. Za 3 dni hrane bi bilo dovolj...nenazadne, toliko dni sva tudi hodila😅 Pa dodatna plinska kartuša ni bila potrebna...prva je trajala še skoraj do konca dopusta. Pa tudi...tistih 3 pirov ni bilo nujno nosit s sabo. Ampak...malo je pa treba tudi potrpet za kasnejši užitek😆

Pot gre najprej 2km po ravnem, nato se začne vzpon. Američani ga opisujejo kot "zelo strm", po naših standarih je seveda naklon zelo zmeren. Pa še niti 300m ga ni, ko pridemo do "Jezer sončnega vzhoda" (Sunrise Lakes). Ne da bi bila utrujena, ampak lep ambient kliče po prvi pavzi. Kar hitro opazijo to tudi tam živeče živali. Praktično na vsakem koraku so table in razlage o tem, kako je strogo prepovedano hraniti divje živali. In zgleda se res čisto vsi držijo tega...ker...divje veverice se zagotovo približajo človeku na pol metra, skoraj poližejo telefon, ko jih slikaš in takorekoč zlezejo v ruzak, če ni zaprt, izključno zato, ker od človeka NE pričakujejo hrane...ja pajade...🤣

Za prelazom (najvišja točka danes, malo pod 3000m) na drugi strani hriba se nahaja Sunrise High Sierra Camp. To so kampi namenjeni...em..."bogatejšim turistom", da se pohvalijo, kako so spali v divjini in se jim pri tem ni treba odpovedati dolinskemu udobju: ni jim potrebno nosit šotora in hrane, niti jim ni potrebno kuhat, in ni jim potrebno vohati švica, saj so tam tuši s toplo vodo. No, da se ne bo slišalo preveč "pokroviteljsko" do uporabnikov teh kampov...enako bi lahko rekli, da so namesto tega pri na planinske koče😆 Kakorkoli, smo že izven glavne sezone in ti kampi ne obratujejo več.

Spet nekaj časa hodiva po ravni "savanski" pokrajini z gorami v ozadju, prizor, ki je tako značilen za Visoko Sierro.* Še en kratek vzpon in potem dolg sestop ob potočku Eho, do doline Eho, kjer se potoček zlije v reko Merced. Za naše razmere spet zelo majhen naklon, saj za 800m spusta prehodiva 10km. In cel čas spet zanimiva pokrajina, tako drugačna od naše. Granitne strukture v okolici, granitne plošče po tleh in manjši gozdički ali posamezna drevesa, bori in ciprese (v resnici niso ciprese ampak "zahodni brin" Juniperus occidentalis), ki nekako uspevajo iz razpok v živi skali.

Zadnji del poti danes gre spet malo gor. Samo malo, skoraj nezaznavno se vzpenjava ob toku reke Merced. Vse do enako poimenovanega jezera. Počasi je že čas, ni bila ravno kratka danes. Tudi rame že malo bolijo. Baje ni kriva teža, ampak narobe nastavljen ruzak😅 Na hitro postaviva šotor in se spraviva k večerji. Kakih 6 pohodnikov še danes prenočuje tu. Težko rečem točno, saj smo razporejeni na večjem območju. Zdaj, ko ni več glavna sezona, nismo omejeni samo na "Backpacker Camp", legalno je tudi spanje na območju "High Sierra Campa". Zdaj pač ni tam petičnih turistov, ki bi jih lahko motili smrdljivi pohodniki😅

dovolilnica v rokah :) Em...ja...Primorska je zvezna država ;)

in gremo

šerpa

malo manj šerpa ;)

Mango v črni čokoladi...kar dobra pogruntavščina

ko pride tako blizu, sploh ne pričakuje koristi 😅

Sunrise Lakes

kam naprej? :)

zadnji wc, ki še obratuje...od tu naprej po "mačje"

še 16km danes

to je medna ta značilna pokrajina Visoke Sierre. Vsaj tako pravi Valentina :) No, v resnici je še precej bolj raznolika :)

posamezna drevesa rastjejo iz "žive skale"

za trenutek malo drugačna pokrajina

pa spet gola skala

tiste "ciprese", v resnici zahodni brin (juniperus occidentalis)

tudi kakšen most se najde

reka Merced

kar neverjetno, kako je rečna struga povsem gladka skala, brez kakšnega sedimenta

jezero Merced

tankanje vode :)

ta del spada pot "ta fensi" kamp, ki je za letos že zaprt

2. dan: Merced Lake (2200m) - Vogelsang (3080) 16,7km ˄1220m ˅320m

Včerajšnji dan je pustil nekaj posledic. Valentina zahteva "revizijo" plana. Vse 3 dni ne bo šlo tako!😅 Namesto celega današnjega kroga se odločiva za spanje v kampu Vogelsang. Resnici na ljubo, s tem današnji dan ne bo skoraj nič lažji. Res se skrajša za 10km...ampak teh 10km je v celoti spust. Še vedno bo 1100m vzpona. In s polno prtlago. Če bi se vrnila, bi lahko veliko pustila tu. Bo pa pojutrišnjem lažje. Recimo...

Do postaje rangerjev, ki je trnutno zaprta, gre pot še po dolini, potem se dvigne in kmalu razcepi v 2 možnosti: Ob Lewisovem ali Fletcherjevem potoku. Ob slednjem bi prišla nazaj po prvotnem planu.

Tu nekje pa se je zgodil dogodek, eden tistih, ki bo najbolj ostal v spominu. Valentina hodi kake 3-4m za mano, ko se oglasi "medo!" "Kje?" In res se, sedaj že malo za mano pokaže izza grma, kakih 20m stran kosmata glava. "Hey bear, go away!" Je vzklik, ki ga učijo rangerji na predavanju preden greš v divjino. In Valentina ga do potankosti ponovi. Brez štajerskega "bejž bek" ali še kakšnih "balkanskih" dodatkov🤣 Jaz pa "ne ga strašit, čaki da slikam" 😅 Medo ni zgledal niti prestrašen, niti v nasprotju s prepričanjem rangerjev ne razume angleščine. Preprosto je počasi naprej hlačal v svojo smer, ki je bila ravno nasprotna najini.

Ne vem od kje tista hipna pogumna ideja "ne ga strašit"...če ga bi tako na blizu srečal pri nas, bi se verjetno kar malo "usral". Morda tisto sveto prepričanje, da črni medvedi, ki so manjši od naših rjavih, res nikoli in pod nobenim pogojem ne napadejo človeka. Pa čeprav je mrcina s svojimi recimo 100-150kg, nekje te velikosti je zgledal tudi "najin", še vedno močnejša od vsakega bilderja, boksarja in celo sumota😅 Aja, da tam srečaš medveda vseeno ni tako samoumevno. Njihova gostota poselitve je nižja kot marsikje pri nas. Recimo na kočevskem. In še enkrat - manjši so kot naši🤣

Pot se je kar vlekla. Počasi hodiva. Komaj malo hitreje, kot je tista norma za skupino (300-350 višincev/h, oz bolj natančna definicija: 5km+600višincev/2h). Par pohodnikov srečava, ki pridejo mimo. Omeniva medveda. Nekateri se nasmejijo, spet drugi kar malo prebledijo. Nad gozdno mejo, ki je približno na 2800m, stvari kar nekako postanejo lažje. Morda zaradi razgledov😉

Zadnji vzpon proti "Fogijevem prelazu" (Vogelsang Pass, 3255m) tretirajo kot izjemno, oz "nemogoče" strm. Resnici na ljubo, pri nas je veliko bolj strmih poti. In to markiranih 🙂 So pa razgledi čudoviti. Proti V in J se dvigujeta grebena Katedral, malo čez 3800m so nekateri vrhovi. Vmes pa ledeniška jezera. Mt. Lyell, s 3997m najvišji vrh Yosemita, ja še vedno malenkost prenizek in iz tega zornega kota skrit za ostalimi vrhovi Katedral.

Seveda je ideja že od samega začetka dopusta todi vzpon na "Fogijev vrh". 230m se dvigne nad sedlom, ni sicer označena pot, a nič prezahtevnega in ko si že tam, sploh ni vprašanje, ali se gre gor ali ne. No, ja... Pokaže se nekaj oblačkov. Valentina je še pod vtisom sneženja iz pred par dni nazaj in komanda je "takoj v kamp."😢Priznam, malo se tudi skregava. "Zakonski prepir" ali kako se že temu reče... Naposled grem samo do rame...kakih 100m pod vrhom. Valentina ostane na sedlu. Kakega dežja ali celo snega seveda ni bilo. Nekaj časa se še malo grdo gledava...a ko je postavljen šotor, skuhana večerja in ko ob sončnem zahodu še spijeva pir...je recimo da bojna sekira dokončno zakopana. Na tako romantičnem mestu se res ne moreš kregat.🤣

potka označena s kamni

postaja rangerjev, trenutno zaprta

tam na sredini slike...

je tista kosmata glava...;)

pogled na jezero Merced

tudi gobe uspevajo :)

okamenela stopinja...Jetija? oz tu se menda imenuje Saskvač 😅

malo ga je zavilo

direkt iz skale ven

Lewis Creek

Vogelsang Pass: pogled proti J-JV, greben Katedral (oz eden od grebenov)

na prelazu

pogled nazaj

Vogelsang Lake

Vogelsang Peak 3488m

pot proti vrhu

spust proti kampu

igre barve

Vogelsang High Sierra Camp: to je tisti bolj fin

mi2 pa si postaviva šotor v bolj "pristnem" okolju :)

malo se je pooblačilo

pogled iz pred šotora :)

se hladi

Fletcher Lake in Fletcher Peak 3477m

še malo...

dober tek :)

Fletcherjev vrh v soncu

Fogijev vrh pa malo manj

spet igra barv

in lahko noč :)

3. dan: Vogelsang (3080m) - Tuolumne Meadows (2610m) 14,3km ˄110m ˅600m

Dan do lahek in kratek. Recimo. Če za tistih 10-15km na koncu dobiva štop. V nasprotnem bo to najdaljša tura divjine😅 A gremo po vrsti. Tako romaničnega mesta ne gre zapustiti prehitro zato zjutraj najprej obhodiva jezerce tik nad kampom. Pokrajina (z izjemo jezera) deluje domača. Skoraj spominja na kraško gmajno, pa čepravje povsem druga podlaga. Šopi grobe trave, vmes štrlijo kamni in posamezni borovci...kot tisti hribčki med Štanjelom in Lukovcem

Jezero ni zmrznjeno, kar pa ne velja za manjše luže okoli njega, ki so še v senci. Torej je le bilo čisto malo pod nulo. To noč sva spala skoraj 900m višje kot včeraj, a zeblo ponoči ni. Pa saj me še v Huayhuashu ni. Tu smo tako visoko, da je že prepovedano kurjenje. Ta prepoved velja približno od 2900m naprej. Višina, ki dobro sovpada z gozdno mejo, kar pomeni precej manj biomase. In seveda, se ta precej počasneje obnavlja.

Danes bolj ko ne samo sestopava. 14km lahkotne hoje je do doline. Oz do ceste. Hodiva tako ali tako cel čas po dolini. Največji del po dolini potočka Rafferty. Valentina spet navdušeno opazuje "filmsko" pokrajino Visoke Sierre, preden se razgledi skrijejo pod gozdno mejo. Še par pohodnikov srečava, ki se šele odpravljajo v divjino, nižje dol pa že "prave turiste". Kar malo neprijeten občutek, kot vsakič, ko se po malo daljšem času (pa čeprav tokrat samo 3 dni) v gorah/naravi vrneš v tisti vrvež civilizacije.

V Tuolumne Meadows se ustaviva še pred pošto, kjer ne samo, da je telefonski signal (ta je v ZDA izjemno slab takoj, ko greš ven iz naselij), celo delujoč Starlink je tu. Tako poleg obvestila, da "sva preživela" lahko pošljeva domov še kopico slik.

Na štop ne čakava prav dolgo. Glede na to, da sva prešvicana in z ogromnimi ruzaku tako ali tako nisem pričakoval, da bo ustavil prvi, ki bo prišel mimo 😅 Pobere naju par iz Oregona, malo mlajši od naju, ki je prišel sem predvsem plezat. Pa še testirat nov kamper. Brat od punce je zelo lepo predelal tovorni kombi, zdaj pa sta prva uporabnika 🙂 Seveda sta navdušena nad pogoji za plezanje tu. Debata nanese tudi na našo...precej drugačno skalo. Sploh, ko ne govorimo o plezališčih, pač pa brezpotjih.

Kopanje v Tenayi je prijetna osvežitev. Da ne rečem...že skoraj nuja. Ob obali ima po občutku kar blizu 15°C, morda celo kakšno več. In še daleč od obale je voda do kolen. Ko se vendarle poglobi in če se pri tem še potopiš kakšen meter pod gladino...uf...je pa že precej bolj sveže.

"Osrednji del" dopusta, tisti, kateremu se je recimo potem prilagajalo vse ostalo, je zaključen. Polna sva vtisov, a Valentina vendarle prizna, da je stvar "bolj naporna" in "manj romantična", kot si je na začetku predstavljala. Čeprav menda kondicijsko ne tako naporno, kot lanski Vanoise, pa je tu potrebno vso hrano nosit s sabo. In spiš pod milim nebom in na milih tleh. Zaščito in udobje nudi le to, kar prineseš s sabo. No...stvar iznajdljivosti... Pa še signala ni skoraj nikjer. Niti toliko, da bi včasih sproti preveril vremensko napoved. Če bi imela več časa pa vsekakor nekaj, kar bi veljalo podaljšat še za par dni.

*Visoka Sierra predstavlja osrednji, višji del Sierre Nevade in vključuje tudi vse 3 NPje na tem področju: Sekvojo, King`s Canyon in Yosemite in je eno največjih območij divjine v kontinentalnem delu (in brez Aljaske) ZDA oz"48 lower states", kot sami to imenujejo.