Breithorn 4164m 15.-18.8.2019

Spet začenjam z »je bilo že dolgo v planu«. Ampak na 4 tisočaka (vsaj za prvič) menda ne greš iz danes na ju3. No, lahko pa iz danes na ju3 rečeš »gremo zdaj«, ko ideja že nekaj časa zori. No, pa tudi čisto tako ni bilo, na podaljšan vikend ob 15.8. in posledično 4 prostih dneh za 1 dan dopusta sem računal že kakšen mesec prej. Še pred dopustom v Dolomitih. Sem pa v naši hribovski skupini res razglasil šele par dni prej (ko je postalo jasno, da bo vreme stabilno in – ko sem prepričal Valentino). Erik se je takoj pridružil, potem pa je priliko izkoristila še Vesna. In smo bili polni – ravno za 1 avto in 1 šotor. Ki sva ga šele v sredo popoldne nabavila v Igluju v BTCju. Kamor so ga šele tisti dan dostavili iz Solkana. Bil je zadnji na zalogi, znižan in povsem udoben za 4.

Kot Romuni ;)

Smo pa morda dobili najboljšo parcelo v kampu

Malo manj je bila morda (predvsem na zadnjih sedežih J udobna vožnja. V do zadnjega kotička nabitem meganu smo res zgledali kot Romuni. No, saj 4 ali 10 dni kampiranja ne naredi neke razlike v opremi. Sploh če imaš s sabo še vso zimsko in letno tehnično opremo, kar je pri marsikomu pomenilo tudi dvojne gojzarje. In pa, ker je ravno na višku sezona domače zelenjave, je tudi ta dobila znaten del prostora.

Tako kot za šotor sem tudi za kamp poskrbel zadnji dan. Baje ne jemljejo rezervacij, so nas pa imeli v mislih. No, ko smo prišli do tam, so nas dejansko vprašali, če smo najavljeni. Od vseh možnih kampov je bil najbližji in najcenejši z manj kot 10€/noč/osebo. Je pa res, da je bila topla voda pod tušem za doplačilo 0,50€. Ampak je tekla več kot dovolj dolgo (em…moje mnenje, predstavnici nežnejšega spola se nista ravno strinjali).

Prvi pogled na Matterhorn

Breithorn velja za enega najlažjih 4tisočakov. Tehnično ni zahteven, hoje pa je malo, saj zelo visoko pripelje gondola. Iz italijanske strani blizu 3500m, iz švicarske pa celo čez 3800m. Tako do 4164m zgleda res samo še sprehod. Seveda pa je potrebno upoštevati, da so razmere drugačne, kot v naših gorah. Pot vodi čez ledenik. Pravi ledenik. Sicer ni preveč aktiven. Prečili smo samo eno večjo razpoko, pa še tam je vodil čez stabilen mostiček. Vseeno priporočam navezo, česar se je posluževala tudi večina gornikov tisti dan.

Štart od žičnice po ledeniku najprej čez smučišče

Še pred »vabilom« v naši skupini sem dodelal logistiko. Gremo iz italijanske strani. Ne zato, ker so mi Italijani osebno bolj pri srcu kot Švicarji, so mi pa vsekakor bolj pri srcu njihove cene. Iz Cervina je žičnica 32€, iz Zermatta skoraj trikratnik: dobil sem podatka 79 oz 99CHF (kateri je pravilen me niti ni več zanimalo). Poleg tega se v Zermatt ne da z avtom, treba je koristit še dodatni prevoz. Je pa Zermatt baje lepši…ampak smo šli v hribe, ne občudovat mest J

Žičnica začne vozit ob 7.00. Sem bil kar prijetno presenečen, ker sem imel še v glavi Dolomite in tamkajšnje urnike (ki se jih nismo posluževali). Se vidi, da so tu žičnice namenjene tudi gornikom in ne samo turistom J

Še en pogled na Matterhorn in smučišče

Žičnica – potrebna sta 2 prestopa – nas pripelje 3480m visoko na Plateau Rosa oz Testa Grigia. S tu se odpre pogled na ledenik in smučišče. Pot se najprej malo spusti in potem nadaljuje po smučišču. Parkrat tudi prečka proge, zato je potrebno biti previden. Kar hitro pridemo v višino švicarske žičnice na Malem Matterhornu. Tu se že kažejo ledeniške razpoke, urejeno smučišče se končuje, mi pa se navežemo v navezo. Sledi dolgo prečenje bolj ko ne ravnega terena. Srečamo tudi družino z 2 precej majhnima otrokoma, ki se navezuje. Navez je kar precej. Še največ je tistih z GVji in po 3-5 »klienti« na kratki vrvici. Nekaj tudi nenavezanih, a so v manjšini. Vmes tudi kakšen popoln turist (s povsem neustrezno opremo), ampak mislim, da so se slednji vsi obrnili pred razpoko. V delu, preden se je začela pot strmo vzpenjati, sem do vrha na hitro naštel še cca 120 gornikov. Nekaj jih je že sestopilo, nekaj jih je še prihajalo za nami. Mirno lahko rečem 200+ za ta dan.

Prve večje ledeniške razpoke izven smučišča

Mali Matterhorn in žičnica s švicarske strani

Naveza, zadaj v daljavi pa Mont Blanc

Pa še od zadaj :)

Vrh je že bližje, levo se zaključuje ledenik

Zimske radosti :)

Gora je zelo obljudena

Edina večja razpoka, ki smo jo prečili

Ob zadnjem vzponu smo bili nekoliko počasnejši. Svoje je opravila višina, pa tudi srečevali smo se s sestopajočimi navezami. Je pa bilo vreme super. Mirno in ne prevroče, da bi se sneg južil. Preden je pot zavila na greben, kar je pomenilo še zadnjih cca 50m, sta nas parkrat še preletela 2 drona. Ja, tudi to gor ni miru pred tem. In potem končno, približno po planu, pridemo na vrh. Razgled je bil čudovit! Ob bolj oddaljenih Gran Paradisa in Mont Blanca do bližnjih Monte Rose, Doma, Matterhorna,…v dolini pa Zermatt. Čeprav vrh ni nič kaj prostoren, bi se dalo še malo uživati v razgledih. Če ne bi tako prekleto pihalo! 2 telefona sta po par slikah hitro crknila, šele s tretjim je uspel selfi J Tako da več kot kake 3-4min res nismo bili gor. Zanimivo pa, da je pihalo samo čisto na vrhu, že 10m nižje je bilo mirno.

Pogled z vrha, zadaj Monte Rosa

V dolini Zermatt

Dandanes baje obvezna procedura na vrhu...

Proti dolini

Večerja v kampu...pa malo za nazdravit

Sestop je bil precej hitrejši. Tik pod vrhom srečamo še navezo iz naših koncev. Sneg pa je bil tudi že bolj južen. Nekaj se jih je odpravljajo proti vrhu šele, ko smo bili že na ravninskem prečenju. Zvečer pa ob večerji v kampu še deci ali več domače kapljice, za proslavitev najvišjega vrha do sedaj – za vse.

Imeli smo še en dan za hribolazenje. Za zapolnitev programa sem po zemljevidu iskal 3tisočake v neposredni bližini, z označeno potjo na vrh. In tako našel Mont Rous (3241m). 1300m višine in ne prezahtevna pot – ravno prav. »Rahlo« več kot včeraj (no, po višini skoraj 2x). Erik je sicer predlagal ferato Gorbeillon, pa sem to možnost kategorično zavrnil. Športne ferate so mi ena manj zanimivih reči, ki jih ponujajo gore. Še doma še jih izogiban, ne pa da bi za to zabijal čas 700km stran J

Prva težava se je pojavila že takoj po štartu. Pot je vrisana desno od potoka (levi breg), a tabla označuje prepoved prehoda zaradi privat lastnine. Levo pa je kljub oznakam zgledalo, da bo neka cesta namenjena kamnolomu, ki se hitro konča. Navsezadnje pa je bila le prava, saj je s ceste nato zavila desno v breg.

Pod mejo ledenikov

Ricolaaaa! ;)

Sledila je lepa potka, po kateri smo se hitro vzpenjali, sonce pa je že kar žgalo. Pač, nismo bili najbolj zgodnji. Po prvi zajli (ki ni bila ravno nujno potrebna) malica in nato strmo vzpenjanje po grebenu morene, dokler nismo prišli v plezalni del. Pot je zelo zahtevna. Uradno lahka ferata, pa ne spada med najlažje. Plezalni del premaga 400m višine. En detajl me je že kar močno spominjal na Razor, le da je bila tu poleg zajle še veriga. Na 3100m je konec plezalnega dela, pot pa se uravna. Potrebno je bilo prešit še eno manjše snežišče, od Col de Volfrede do vrha pa ni več markirana. No, pravzaprav je občasno posprejana, nekakšne neuradne markacije. Tako da orientacija na zadnjih 120m višine ni posebej težavna, nam je pa kljub temu za gor »uspelo najti« en težji plezalni del, kot bi bilo potrebno.

Vrh je zelo prostoren, pravzaprav že kar planota.  Zanimivo, da križ ni na vrhu, pač pa na nižjem robu planote. Zraven pa še zanimiva spominska plošča. Z vrha je lep razgled na včerajšnji cilj in ledenik, pa ponovno Matterhorn, Monte Roso ter okoliške, nekoliko višje 3tisočake.

Proti začetku zavarovane poti. Vrh zadaj levo.

Ven iz zavarovane poti

Zelo prostoren vrh

Za razliko od Breithorna je Mont Rous precej bolj osamljen. V celem dnevu (ja, današnja tura je bila precej daljša) smo srečali samo 6 planincev. Kljub temu da je v bližini, kmalu pod sedlom na zelo lepi lokaciji planinska koča.

Zadnji dan zaradi pričakovane 7 urne vožnje nekih večjih aktivnosti ni bilo več. Pospravljanje kampa in še krajši sprehod po Cervinu z nabavo spominkov. Nato pa vožnja domov z zadovoljnimi pogovori ob uspešnem podaljšanem vikendu. In računanje stroškov. Daleč največji delež je seveda predstavljala logistika z dobrimi 100€ cestnin in še približno toliko nafte. Pa seveda žičnica, ki ni dosti cenejša od prevoza. Na koncu, s hrano vred pa še

Pogled na Breithorn in ledenik (seveda desno)

Sveže razsuto

Koča Perucca Vuillermoz

Rous je v celoti prekrit s porfidom

Chateau des Dames 3488m in Mont Blanc du Creon 3409m

Najpogostejša slika z vrha, ki pravzaprav ni z vrha

Tokrat pa razpoka ni ledeniška :)

Sestop po ferati

vedno pod 150€/osebo.

Hkrati z nami so se v nasprotni smeri z dopusta vračali tudi Italijani. Upam, da so ga tudi oni preživeli lepo, je pa verjetno pri marsikomu vzdušje pokvarilo čakanje v neskončnih kolonah, najdaljše so bile pred Milanom in Benetkami. Hja, zgolj eden od »zaščitnih znakov« konca ferragoste.

Avtorja fotografij sta še Valentina Vivod in Erik Guštin