Mala Martuljška Ponca (7.12.2024)

december 08, 2024

"Nedeljska orientacija odpade. Slabo vreme. Ampak soboto bi pa bilo kam za it...napoved je ok..." Še preden dokončam Marko izstreli "Mala Martuljša Ponca. Sva že zmenjena z Mojco." Ok...sem za. Nisem sicer čisto prepričan, če misli povsem resno...ampak, sem za.😆

Ob 5 smo zmenjeni v Šiški. Tokrat smo na turi samo "ustanovni člani AO Ruj"😅...pridruženi člani imajo vsak svje plane. Za ta teden sem že kar nekako navajen take ure. Ob 6 na izhodišču in čez par min štart. Tura je dolga in zahtevna. 5-6ur sem računal do vrha. Na koncu smo celo na čisto spodnji oceni. Do bivaka po markirani poti. Malo pred bivakom se začne daniti, tako da ni kakšne zadrege z nadaljevanjem proti Spodnjemu Kotlu. Tudi stare, na pol zasnežene sledi je videti.

Izhod iz Spodnjega Kotla je bil prvi delikaten del poti. Strmo je in nekoliko zasneženo, vendar podlaga še ni "narejena", sneg ne drži kaj dosti, da ne rečem nič, samo bolj spolzko postane. Malo prostora je v tem strmem skoku za natikanje derez (hja, prej res niso bile potrebne), tako da uporabim neko drugo metodo..."tarzanje" po rušju gor😆 Ni pregosto, vseeno pa dovolj vej, da to omogočajo. V nadaljevanju smo potem cel čas v zimski opremi.

Majhna količina nepredelanega snega, ravno toliko, da skrije kakšne luknje pod sabo je precej smotana tam nekje med Srednjim in Zgornjim Kotlom, kjer je zaradi specifike terena teh "lukenj" malo več. To pa lahko botruje kakšnim nepričakovanim padcem. Teren sicer sam po sebi ni preveč zahteven, ravno tako orientacija. Vsaj od takrat naprej, ko zagledaš sedlo med Poncama. Enkrat vmes pa... je ena sosednja grapa delovala bolj vabljivo kot po sredini Kotla...posledica tega je bila kakih 40 višincev povsem nepotrebnega gaženja😅

Od začetka Zgornjega Kotla pa do sedla je samo izbiranje linije - take, ki daje slutiti, da bo gaženja čim manj. Gaženje je bilo že kdaj bolj naporno. No, že velikokrat. Tokrat je večinoma do kolen ali manj. Sneg je sipek, nepredelan. Ponekod je na površju skorja zaradi vetra, ki se potem lomi v klože. Parkrat, redkokdaj, celo drži težo. A večinoma 2-3 korake, potem pa spet naslednjih 10-20 ne. Pri vzponu po grapi do sedla je mestoma dovolj strmo, da pride v poštev "gaženje po kolenih". Vsekakor je izguba energije manjša...le da...je fajn, če bi bile za tako početje hlače bolj izolirane😅

Nad sedlom se pa začne "veselica". Razmere SO zahtevne. Že kar dolgo nisem šel na kakšni turi toliko ven iz "cone udobja". Na drugo stran piha. Še kar, ni samo sapica. Prvi skalni skok je skoraj povsem kopen. Praskanje z derezami po skali in iskanje že tako omejenih oprimkov v debelih rokavicah je čisto nekaj druega, kot brezpotja v toplejšem delu leta. Tako da napredujemo precej počasi, vsak gib je res 3x premišljen.

"Običajna pot" gre po možicih sodeč nad tem skokom bolj desno. Mi gremo bolj levo. Tu je vsaj večinoma kopno, desno je povsem nepredelan sneg. Sta pa še 2 močno delikatni mesti. Za gor sem se "tresel" predvsem ob misli, da bo treba še dol. Dol je bilo potem v resnici lažje, kot sem se bal, da bo. Aja, za dol sem ene 2x potem vseeno snel rokavice. Če šlatanje mrzle skale v minusu in vetru "reši življenje" je to majhna cena. Prsti pa tudi ne tako hitro "odpadejo" 😅

Ven iz najtežjega proti vrhu je teren manj strm, razen čisto zadnji manjši skok. A zdrsa ne sme biti. Snega je absolutno premalo, da bi cepinu nudil kaj opore. Pa saj v resnici, se zdi zdrs zelo malo verjeten. No, morda zdrs zaradi šodra pod tistimi par cm snega. Bolj verjetno pa, da se zob dereze zatakne v kakšno skalo.

Na tem mestu pa še eno opravičilo...ne vem točko komu, ker smo "narabutali" en prusik iz enega sidrišča in ga malo prestavili. Ostalih cca 8 sidrišč (ja, res jih je ogromno tu gor, vem vem točno, zakaj) ostaja na svojih mestih. Ta prusik sedaj visi čez tisti prvi sklani skok takoj iz sedla gor in je za kakih 10m spremenil svojo prvotno lokacijo.😅 Smo pa pri tem zadnjem delu, od sedla do vrha, za sestop porabili še precej več časa kot vzpon. Gor dobrih 20min, dol skoraj 40. Z všteto pavzo na vrhu, ki je skoraj ni bilo🤣

Od sedla dol je šlo hitro. Po stari gazi. Malica, na vrhu je bilo preveč vetrovno, je tam na "razcepu" proti 3 macesnom. Sestop v Spodnji Kotel je še zadnji zahteven del. To je bil tudi edini del, kjer sem uporabil oba cepina. Je že zgledalo, da drugega nosim za brezveze. Pa še vseeno je šlo kot po jajcih. S quarki je baje lažje.

Uvod v letošno zimo je bil torej..."na polno". Čudovita tura, a res zahtevna. Časovno malo manj, kot sem pričakoval. Cca 8h45 od avta do avta. Od tega res večinoma gibanje, pavz bolj malo. Približno 5h gor, 3.45 dol. Zdaj pa čakamo sneg. No, malo več snega. Pa da se zadeve predelajo in bo vse skupaj malo bolj prijazno 😁