Sorapiš 3205m 23.-25.8.2019

Ko sem predlani v Dolomitih Ferija vprašal, kakšen je plan na naprej je rekel »vem da je kar huda…ampak me močno mika Sorapiš«. No, lani je potem velike načrte odneslo vreme. Letos se je tudi v tistem času že začelo malo kisat. Še Boštjan, ki je, kar se vremena tiče seveda najbolj strokovno usposobljen, je malo zmajeval z glavo. Ampak kot je potem cel vikend poudarjala Bojana, ki je najbolj glasno zagovarjala, da ne glede na vse – gremo »sreča je na strani pogumnih«.

In smo šli. V petek ob 3 iz Vojnika. Čez Karavanke in Dravsko dolino do prelaza 3 križi. Kdor kaj pozna tam okoli – ja, to je izhodišče za jezero Sorapiš. Tam pa seveda kot vedno gneča. Ne glede na to, da je bilo vreme vse prej kot idelano. Pri vsej gneči pa se je vendarle našlo nekaj prostora…ravno za tamali avtobus J

Prvi dan smo konkretno spremenili program. Kar za težjo skupino niti ni bilo slabo. Glede na to, da nas čakata še 2 kondicijsko in tehnično precej zahtevna dneva, se je kar prileglo »lažje ogrevanje« prvi dan.

Glede na to, da je še rahlo rosilo in je bila napoved tako tako se seveda nismo podali v kakšne zahtevne poti, pač pa čez škrbino Marcuora do jezera Sorapiš. Pot, ki sva jo z Valentino prehodila že na dopustu. Čeprav sem takrat zadnjih cca 100m poti pod škrbino ocenil kot »zoprno in tečno« (na pol melišče), je bila večini udeležencev dejansko zelo všeč. Bolj kot »turistična«, po kateri smo se mi vrnili, lažja skupina pa jo je prehodila v obe smeri.

Ob jezeru spet ljudi kot na portoroški plaži, videti pa je bilo res »vse živo«. Od 2 osebkov, ki sta na videz že kar dehidrirana spraševala, kje lahko natočita vodo, ker sta imela s sabo samo 0,5l plastenko (oba seveda brez nahrbtnika), ena ženska pa celo v visokih petah!

Po sestopu nas je avtobus prestavil v Vito di Cadore, potem pa polno otovorjeni (z vso opremo za 2 dni) do koče San Marco. Koča je majhna, a zelo slikovita. Če bi videl samo kočo na sliki brez okolici bi že rekel, da bolj spominja na kakšno hiško ob obali. S koče je lep pogled na Pelmo in Antelao, okoli pa tudi zelo bujno rastje. Od nasada ribeza do vrsta s solato. Na 1823m!

na škrbini Marcuora

gneča ob jezeru

Baje ni ravno kulinarični presežek...palačinke s pršutom :) Je pa za večdnevne ture precej uporabna zadeva.

Kalorično in beljakovinsko bogato glede na volumen, pa še pokvari se ne prehitro.

koča San Marco

Vreme se je stabiliziralo in v soboto je šlo vse po planu. »Kraljevska tura.« Zgodnje vstajanje in štart v noč, še pred 5. Zajtrk malo višje ob sončnem vzhodu. No, takrat, ko naj bi bil sončni vzhod…ki ga skozi oblake pač nismo videli. Priključita sem nam še manjkajoča člana. Aja, zakaj manjkajoča člana? »Krivi« so bili naši plezalci z uspehom na svetovnem prvenstvu…in posledično sprejemom v Lj prejšnji večer.

Po zajtrku in Veliki škrbini se pot za nekaj časa zravna in se kasneje postopoma spet začne vzpenjati proti bivaku Slataper. Čisto do bivaka nismo šli (do tam je šla lažja skupina in baje zmotila dva med…spanjem) pač pa že malo nižje zagrizli v melišče. Vsekakor najbolj naporen del poti. Je bilo pa za dol toliko lažje J

Nekje na 2900m se začne plezalni del. Načeloma je to ZZ brezpotje. Ali celo alpinistična smer. Čisto brezpotje vendarle ni, saj so kar precej na gosto »neuradne« markacije. Pa na težjih delih kar nekaj sidrišč. Prvi sklani skok je lep, a že dovolj, da ni čisto za vsakega. Pot nato preči v levo. Najprej po polici, potem je tudi nekoliko manj strm, deloma pošodran teren. Krajši del celo melišče. Dokler ne pridemo do famoznega kamina, ki je tehnično vsekakor daleč najzahtevnejši del. Mašera ga opisuje s 3+, nekateri so ga označili s 4. No, saj težaven je dejansko samo kratek skok, 2,5-3m, kjer se je v kaminu zagozdila skala in ustvarila previs. Ampak ja, ta del pa je »konkreten«. Tu je že napeljana stara debela vrv z vozli, ki omogoča »plezanje na moč«. Brez tega priznam, da bi imel kar težave zlest čez. Verjetno ruzak dol in bi se s hrbtom uprl v steno na drugi strani kamina. V gladkem in spolzkem kaminu nekih pametnih oprimkov ni bilo.

Seveda bi se lahko poslužil tudi lažje variante (Feri je napeljal dodaten štrik za varovanje in za koga gor potegnit), ampak ta je bila namenjena udeležencem J J

Po kaminu je pot spet lažja, tokrat preči desno. Še zadnji in deloma vertikalen del je tik pod vrhom. Ponovno, kot ob samem vstopu v steno, dvojka. In nato stopimo na Punto Sorapiš, 3205m nad morjem. Glede na to, da smo bili kar velika skupina, nas kaj več na vrh niti ne bi šlo J Ja, ni med najbolj prostornimi, vseeno ima več prostora kot Kočna J Na vrhu nas je za nekaj časa še obsijalo sonce, proti dolini pa se je odprl razgled.

Pri sestopu je na takem terenu koncentracija še pomembnejša kot pri samem vzponu. Že sam po sebi je težji, svoje doda še utrujenost. In ja, koncentracijo je težje ohranjati, kot pri vzponu. Ampak pri tako dobri in izkušeni ekipi ni bilo težav J Abzajl v kaminu pa je bil tako ali tako v planu.

Pri koči pa nas je pričakal pravi špalir J Lažja skupina je bila do takrat že nazaj. Še eno presenečenje pa nam je pripravil oskrbnik koče – šampanjec za uspešen podvig. Je bila pa to tudi dobra marketinška poteza, saj smo mu potem znosili drva do koče, ki so bila kakih 50m nižje. Vmes je bilo tudi par macesnovih komadov, »težkih ko svinja«. Za opravljeno delo pa še ena runda šampanjca J Pa tudi zvečer je bilo v koči še veselo. Zgolj kot zanimivost...v koči imajo zaposlenega tudi črnca - študenta. Ki vsa fizična dela (kot je nošenje drv) z veseljem prepusti Evropejcem.

dobro jutro :) na Veliki škrbini po zajtrku

Najbolj "tečen" del poti. Je pa šlo dol hitro :)

vstop v plezalni del

prečenje po policah

pred kaminom

V kaminu. Najtežji del je na zgornjem delu slike in se ne vidi

Croda Marcora (3154m,) zadaj Pelmo (3168m), na katerem smo bili predlani

še zadnji plezalni del

tihožitje :)

Šoni pravi fuzbl ekipa :)

previdno pri sestopu

po kaminu dol

tiste zajede seveda ne pomenijo, da se pot tako konkretno vmes spusti, pač pa izgubo stika s sateliti

V nedeljo smo vstajali pri svetlem, ogromna sprememba glede na zadnja 2 dneva J Lažja tura od včeraj, brez izrazitega vrha, a vseeno ne bistveno krajša. Še zadnjič pozdravimo »našo« kočo in se odpravimo proti Mali škrbini (od tu vodi pot na Antelao) do koče Galassi. In naprej po pobočjih Antelaa proti ferati Ghiacciao. Ta del je zelo podoben Rudijevi na Babo. Ker sem ves čas hodil kot zadnji sem si lahko privoščil plezanje po skali, bolj ko ne brez dotikanja železja. Skala je kompaktna in dovolj razbrazdana, da ima povsod lepe oprimke. Res uživancija. Iz grebena smo se spustili mimo ledenika pod Antelaom, ki tako kot večina ledenikov v Alpah hitro izginja.

Še spust po hudourniški strugi, grebenu ledeniške morene, bujnem travniku polnem oslov na paši, spolzki potki po gozdu do Val d´Oten in še pred odhodom domov osvežitev v potoku in hladno pivo ali 2.

fotografije sta prispevala še Boštjan Muri in Mirko Bošnak - Šoni