Otroški planinski tabor - Bohinj 2022

 Pravzaprav "zimski" planinski tabor...sredi maja. Hja, tako je, ko so bile pozimi na zamišljen termin tabora preslabe razmere. Stvar se je premaknila kar precej naprej in tako toplega zimskega planinskega tabora še ni bilo ;) Pa tudi tako velikega števila otrok ne od kar sem aktiven v društvu. 39 je bilo vseh udeležencev. Pri 4 aktivnih mentoricah je napredek pri šolski mladini kar se tiče udejstvovanja v planinstu opazen. Je bila pa svojevrsten podvig logistika...oz, tehnična organizacija - kako to veliko in precej heterogeno skupino (otroci od 1. do 9. razreda) skupaj spravit na ture. 

Štart v petek takoj po šoli. Mene ravno prav poberejo takoj po šihtu in potem proti Bohinju. Za preostanek prvega dne nekih pravih planinskih aktivnosti ni bilo. Namestitev po sobah, večerja in še nekaj druženja...in priprava ruzakov za jutri. Dan bo dolg :)

Na sobotni (skoraj) celodnevni pohod smo se namenili iz hostla na Vogar. Saj ni neka preveč dolga tura. Če v skupini ni večjega števila 6-7 letnikov. A treba je povedati, da so se vsi kar izkazali in kakšnih problemov na poti ni bilo. Del ob jezeru, do Stare Fužine smo opravili skupaj. Ko se je začel bolj strm del poti pa se je skupina razdelila na "hitrejše" in "počasnejše". 

Na Vogarju je naše mlade planince (ja, tudi spremljevalci smo še mladi ;) čakala zaslužena malica. Jota ali ričet. Jota baje ni bila čisto taka kot na Krasu, ričet pa odličen. Tu pa je razmere že malo začinilo vreme. Krajša ploha še ni povzročala težav, edino za kakih 10min smo zamaknili sestop. Še gasilska slika na razglednem mestu, kjer skačejo padalci in potem hitro...no, predvsem previdno, po še vedno mokrih kamnih dol. Za dodatek še mimo Hudičevega mosta nad Koriti Mostnice ter ob obali jezera nazaj. Dež je ponovno začenjal in ravno pred "tahudim" smo prišli v hostel. 

A za danes je bilo še nekaj stvari v planu. Predavanje o varni hoji v gore in nekaj o plezanju so otroci poslušali z velikim zanimanjem. Ta stvar seveda vremensko ni bila pogojena :) "Plezanja so se najbolj veselili otroci" pravi Barbara. "Misliš, da bi šlo ju3 zjutraj?". Hm...če bo ob 6.30 budnica...bi se morda celo izšlo. Pa na naslednjo ladjico, 10.50 namesto 9.30, pa kosilo 1h kasneje, pa eno skupino pri plezanju varujemo jaz...ja, načeloma bo šlo vse to skozi :)

In tudi je šlo vse skozi. Ko sem bil par let nazaj parkrat vodja tabora, smo si puščali malo več rezerve in je bil program manj natrpan. A takrat smo imeli na razpolago tudi več dni - kot študenti pač nismo bili odvisni od dopusta :) Če pa želiš stisniti čim več aktivnosti v 2 dni pa potem upaš, da te kakšna stvar ne zafrkne, ker veliko rezerve ni.

Plezanje - prvič na taborih, vsaj v zadnjih...12, 13 letih, je bilo zadetek v polno. Večina jih v steni še ni bila nikoli prej. 2 sicer lažji smeri pa kakšnih večjih težav nista predstavljali. No, težji del je, kako priti dol. Na začetku je težko glavo prepričati, da se "usedeš v prepad", ker - štrik drži.

Vožnja z ladjico je bila spet svojevrstno doživetje. In pogled na mesto, od koder smo včeraj gledali jezero. Sledil je še drugi pohod, iz Ukanca, na drugi strani jezera, do Savice. Marsikdo od otrok si je hitro našel novo zaposlitev - štetje stopnic. 554 naj bi jih bilo od Koče pri Savici do razgledne ploščadi. Popolnega soglaja v štetju ni bilo, a ob čudovitem pogledu na slap to niti ni pomembno. 

Tako, tabor se zaklučuje...mi pa že razmišljamo o naslednjem - poletnem. Ki bo malo daljši. 4 dni predvidoma. 

Malo je rosilo

Razgled

Korita Mlinarice

Prosti čas