Na lepše

 Tokrat pa Valentina pravi, da bi eno tako "lepo, kratko". No, pa saj kam višje in v bolj izpostavljene tako ali tako še ni za rinit. Še za Viševnik imam v mislih da...mogoče pa bo treba obrnit, če bo tako kazalo. Seveda pa nisem hotel že prej delat "panike" 😅 Na Rudnem polju smo že res pozno, čez 10 je že in temu primerno je tudi že močno zaparkirano. Še dobro, da so tam stali reditelji in "svetovali" tistim, ki niso najbolj vešči parkiranja (beri: si vzamejo preveč prostora zase). In tako ista površina kar naenkrat sprejme več vozil 😉 Torej, v gneči kot na Tromostovju se odpravimo proti Viševniku. A začuda, se gneča kar hitro redči in do vrha niti ne pride taka množica. Kar nekaj vozil odpade na smučišče, ki ga vidim po dolgem času obratovat. Še več verjetno na smučarske tekače in nezanemarljiv delež na "ravninske sprehajalce". Seveda so tudi Zajamniki vabljiva destinacija, ki privablja množice. Verjetno precej bolj kot Viševnik. Mimo smučišč...

 Dnevi so še relativno kratki in s tem so tudi pošihtne še relativno kratke. Pač je še zima...aja...ne zgleda...cel čas, od avta do vrha hodim v kratkih rokavih 😅 Sicer pa ideja za Kriško pade tudi malo v želji po motiviranju tu stanujočih pridruženih članov AO Ruj...a glej ga zlomka, ni ju doma...😆 Sicer pa bolj zares, ideja je bila predvsem, ker po tej poti še nisem šel. Urška se seveda na "strmih kondicijskih" pridruži. Ampak tista opevana strmina ni dolga. Ko si enkrat na grebenu popusti. Seveda pa ni hoja po ravnem. Po lepem razglednem grebenu s številnimi klopcami. Za razliko od zadnje pošihtne se plan "do sončnega zahoda na vrhu" povsem izide...a kaj ko v planu ni bilo oblaka, ki se pojavi ravno tam. Obiska kar precej. Pot kopna skoraj do vrha, zadnjih cca 100m se začne sneg, ki pa je bil močno južen.  ena od razglednih točk sonce še močno greje pri koči proti Tolstemu vrhu sonce je še nad obzorjem...oblak pa ni za foro...

"Če bojo razmere bi šli v nedeljo v Sappado" In tako smo kar malo na trnih cel teden. Vsakodnevno spremljanje vremenskih napovedi, oz bolj kot to, spremljanje temprature, ki jo kaže tamkajšnja merilna postaja. Optimizem je bil zelo...zmeren. A Marko, ki najbolj pozna situacijo tam pravi, da bi vseeno bilo za it. Torej gremo. Napraskamo štrikanja in železja vse kar imamo in se kar zgodaj odpravimo. Ni čisto blizu...pa če smo zgornji lahko še kaj izbiramo. Pa tudi na cesti je morda pričakovat kakšne zastoje. Če ne drugega, že zaradi Olimpijskih iger. Pa ni nič od tega. Na meji celo brez enega samega policaja...očitno Schengen naposled spet deluje 😁 Na mestu, ki si ga zamisli Marko (slap 3 Grazie) smo res prvi. A se morda malo dlje pripravljamo in tako nas prehiti dvojica, ki parkira malo nižje. Grapa je sestavljena iz več krajših slapov. Najprej se abzajlamo pod cesto do začetka najnižjega slapu. Temperatura je komaj malo pod 0 in na par mestih pod ledom že teče voda. Verjetno...