Rokavi in Škrlatica (27.9.2026)

Točno ob 5 uri stojim na avtobusni postaji Smučišče in gledam skoraj polno luno, zvezde in s sateliti onesnaženo nebo, čakajoč Vandrovčka še zadnjič letos. Prijetnih 7°C je. Ravno toliko, da ni za kratke rokave. Sem si že rekel, da lahko grem kakšno minuto kasneje. Ali vozim bolj "penzionisticno". Naposled pride - kombi ne bus, ene 3min pred voznim redom. Morda pa je res bolje, da tudi v prihodnje ostane tako, da pridem malo prej...kaj pa veš... In tega danes res ne bi rad zamudil.

Pred Visokimi Rokavom (2646) sem gojil veliko strahospoštovanje. Ene 10 let sem ga čakal. Vedno se je izmuznil. Še lani, ko smo bili tako blizu... Verjetno je ta občutek ostal še iz tistih časov, ko sem bil precej bolj zelen v zahtevnih brezpotnih terenih. In potem včeraj...je kazalo da bo spet isto, da se po spet izmuznil. Ko se odpravi ženski del AO Ruj "probat" to čudo, jaz pa obveznosti drugje... Zvečer dobim sporočilo "ni tok težko, nisem se bala za življenje". Stavek ki pove ogromno. Več kot cel opis. Seveda, ko osebo, ki ga izreče dobro poznaš in veš, da je približno enako sposobna kot ti. Torej grem kar posolirat. Še 2 dni nazaj je bilo to čisto izven razmišljanja 😆

Še v trdni temi hodimo vsak s svojo lučko v svojo smer. Avtov v vratih je že precej. In tudi v smeri Škrlatice je kar nekaj ljudi. Lučka ugasne nekje na gozdni meji. Pri debelem tistem macesnu. Pri bivaku pogleda sonce izza gora in svet rdeče zažari. 1h20 do tu. Večino, ki jih danes prehitim, je bilo do tu. Naprej je promet bolj razredčen.

Korak je ves čas lahkoten, kot da ne bi čutil skoraj 3 kilskega štrika. Očitno sem še navajen težkega bremena iz dopusta 😆 2h30 do rame Škrlatice (2530) in markirane poti je konec. Spust v Kotel je hiter, naprej gor čez melišče seveda počasneje. Kar vesel sem, ko ga je konec in sem spet v steni. Proti Rokavski škrbini (2515) gre najprej po nekem žlebu v levo od vstopa, v zatrepu žleba se obrne desno. 2x mi vmes uspe silit preveč levo. Najprej se vmes pokaže neka pošodrana polička pa grem pokukat do konca le te. Nazaj do žleba je šlo res po jajcih. Drugič pa v zatrepu žleba...kar naravnost naprej. Precej jasno je, da to ni več II. Pogledam naokoli in res se desno pokaže prehod. Pa še štant se zasveti.

Na vrhu se ozremo navzdol po Rokavskem ozebniku. Kar malo ne spreleti srh ob spominu na lansko borbo s tem podrtim terenom... No, pustimo to, koncentracija je drugje, zdaj se začne zares. Najprej je treba ob steni malo dol, do vstopnega kamina. Ta zgleda kar malo grozljiv, skoraj navpičen. V resnici seveda ni. Polno je stopov in oprimkov. Pa še skala je dobra. Naj bi bil III. Ampak kot rečeno, za gor gre čisto lepo, za dol je pa super štant za abzajl.

Ravno ta štant pa me za naprej malo zavede. Probam direktno gor od štanta. Ni več III. Kaj pa če zlezem čez in ne bo prav...pa bo treba spet dol? Raje se še malo razgledam in pravi prehod je res naprej, na koncu police. Po steni gor pred kaminom. Skalni skor je kratek, slabe 3m. Pa čeprav ima isto oceno, bi rekel, da je težji od začetnega kamina. Seveda nad njim spet kvalitetni štanti, vmes pa še kakšen klin. Cel Rokav je res tako navrtan, da se lahko praktično v katerem koli trenutku obrneš in si za dol varovan. In čeprav je večina štantov v resnici odveč kar se tiče "fizične" uporabe (ok, so predvsem za kliente, ki jih vozijo GVji), pa dobro služijo kot markacije 😆

Naprej je svet tehnično lažji. Samo še en malo težji skalni skok je. Je pa močno pošodrano. Ampak pod šodrom je skala v resnici kar dobra. Veliko opisov straši o grozljivi podrtiji. Saj ne rečem, zaradi šodra je potrebna pazljivost. A v primerjavi s kakšnim Gradom ali Kotovo špico je kar blagodejno...

Na vrhu se odprejo razgledi in...kar nekako prelahko je bilo po 10 letih čakanja 😅 Ampak tako ali tako je pot pomembnejša od cilja. Res, da si tu v pravi divjini, kjer je sodeč po vpisni knjigi le nekaj 10 obiskovalcev letno, je sosednja Škrlatica kar blizu in dobro se slišijo glasovi od tam. In seveda obrisi množice planincev. Torej, ne čisto v tišini si vzamem ene pol ure pavze za občudovanje okolice. In spomine na vzpone na okoliške vrhove. Zdaj jih pa tudi v Martuljški skupini res ni več ostalo veliko, kjer še nisem stal gor. Nekakšna retrospektiva zadnjih let gorništva v teh koncih...

Dol gre kot gor, počasi in previdno. Če je šlo do rame Škrlatice ekspresno, do vrha Rokavske škrbine tudi še kar hitro, za zadnjih 150 višincev do vrha pa 3/4 ure, gre dol še počasneje. 3 abzajli pač terjajo svoj čas. Vmes pa seveda pazljivo po pošodranem svetu.

Čisto nekaj drugega je Srednji Rokav. Na tem sem tudi že bil. 10 min gor in ravno ene toliko dol. Lepo poplezavanje v dokaj solidni skali. Kakšna II se najde vmes. Sem že razmišljal, da grem kar brez ruzaka...ampak se nekako ne spodobi. Pa še res ne bi zgledalo, ker ravno ko sestopim, pride na sedlo četverica. Malo poklepetamo. Oni naprej na Visoki Rokav, jaz pa medtem pospravim opremo kot se zagre. Med abzajli sem štrik kar nametal v ruzak.

Nazaj na rami Škrlatice sem kakih 15-20min prej kot zjutraj v kontra smer. Pa čeprav naj bi bil zdaj bolj zmatran 😆 Višine je v obe smeri približno enako, tu celo malo več. Se pač pozna, da je tokrat melišče za dol in ne gor. Pa še teren je povsem poznan. Ko sem že tu, skočim še na Škrlatico. ZZ markirana pot, zahtevnejša od Triglava, a po Rokavih je to čisto enostaven sprehod. Hja...tako je, ko stvari gledamo relativno in ne absolutno.

Glavna gneča je za danes že mimo, tako je v tistem trenutku na vrhu samo četverica. Tudi tu si vzamem ene pol ure. Lahko bi si v resnici precej več. Ciljam na avtobus ob 16.15. In se izkaže, da bi bil komot gor do 14. Tisti "bom bolj počasi sestopal" pač ne gre...in tako v dolini še pol ure čakam bus. In zanimivo, pri vožnji dol, ki je bila kar "dinamična" klepetam z istima domačinkana, s katerima sem že na jutranji vožnji. Privoščili sta si uživaški Bovški Gamsovec.

Za tako turo sem kar zgodaj doma. In kar nekam preveč spočit. Dejansko sem letos dal čez nekaj težjih reči. Za 2 od letošnjih 3 obiskov Kanina to vsekakor velja. Saj strogo tehnično gledano je Visoki Rokav res težji...a je izpostavljenost precej manjša in orientacija precej lažja. Nikoli se ne zares sprašuješ, kako bo šlo dol. Ker pač bo, samo štrik uporabiš. Lahko še precej večkrat, kot sem ga jaz. A ob tem pomislim...vsa čast tistim, ki so hodili gor desetletja nazaj, ko še ni bil navrtan. Za to tudi ne oporekam starejšim zapisom, po pravijo da "ne gre za ZZ brezpotje, pač pa resno alpinistično turo", so pač zapisani v duhu tistega časa. Seveda se je pa tudi danes tega vzpona potrebno lotiti z vso resnostjo. Uglavnem, pod črto...tura, ki jo bom z veseljem še večkrat ponovil! 😁