Okoli Triglava...in še gor (6.9.2026)

Če sva že šla na dopust okoli "očaka Alp" pa sem si zamislil še eno pot okoli našega Očaka. Na tiste nemarkirane neobljudene vrhove okoli njega. 5 sem jih "zacahnil". Na 2. bus za Vrata (precej prazen) in potem naprej mimo skoraj polnega parkirišča v še kar trdni temi.

Gneče ni, do Luknje v 1h20 prehitim par posameznikov in dvojic ter večjo skupino Hrvatov. Je pa bolj pestro na vrhu Luknje. 3 skupine malicajo in/ali se opremljajo za Plemenice. Sam to opravim zelo hitro: ruzak dol, čelada gor in ruzak nazaj na rame ne vzame več kot 20 sekund 😆 Tako da čez Plemenice sem praktično cel čas sam, samo nemško govoreča dvojica malica malo pod Sfingo. Tam nekje se tudi dvignem nad meglo, ki je prej ovijala pot že od Luknje naprej. Na grebenu občasno malo piha.

Preden se začne pot dvigat proti Škrbini zavijem zahodno na Glavo v Zaplanji (2556). Kucelj, ki se dviga na eni strani nad gruščnatim, na drugi pa skalnatim svetom. Nič posebnega, tako tehnično kot orientacijsko. Od tam naprej se namenim poiskat prehod proti Vrhu Zelenic (2478). Ne zgleda najbolj obetavno, sploh ker občasne meglice zakrijejo pogled, sproti pa še vlažijo skalo in travnate poličke. Po včerajšni rahli poškodbi noge (na začetku ni zgledalo tako rahlo) sem si rekel, da danes zavestno odpade kakšno težje plezanje v vsakršen tek pri sestopu 😆 Torej bom šel naokoli, kjer je prehod tudi opisan na hribi.net...Če že nisem šel kar direkt približno od Sfinge, kjer je zgledalo prehodno.

Na drugi strani je bila megla precej bolj gosta, nikakor samo posamezne meglice. In v taki slabi vidljivosti res ne iščem naprej prehodov. Bo pač Vrh Zelenic počakal. V takih razmerah imajo zagotovo prednost tisti, ki so že prej na telefon naložijo gpx. Sam seveda tega namenoma ne počnem kej - kaj je potem sploh še smisel brezpotja? Saj razumem, vsak ima svoje poglede. Enim je pač važno, da samo "pokljukajo" vrh, jaz hočem gor se svojim znanjem/izkušnjami/iznajdljivostjo. Oz kot je rekel naš veliki alpinist in literat "pot je pomembnejša od cilja".

Ovinka do Doliča ne delam pač pa presekam pod Šmarjetno glavo (2355). Tu sem že hodil in tudi v megli, ki se počasi umika, se počutim čisto suvereno. In pri obedu zmotim čredo kozorogov. Hja, ne vem, če sem jih zares zmotil...mirmo naprej žvečijo travo. Sam pa tudi mirno naprej nadaljujem spet po markirani proti Planiki.

Spet po občutku, malo nad 2200m zavijem iz markirane strmo gor. Raje kot melišče izbiram skale z nekaj lažjega poplezavanja, verejtno nikjer več kot I. A teh skal zmanjka in neizogibno sledi melišče. Nad njim pa se že kaže obris Rjavčeve škrbine. Orientacija sama po sebi ni zahtevna...a so meglice občasno še vedno zakrile obzorje. Tako da se takoj naravnost gor usmerim v smeri škrbine. Če bi se spet poslabšala vidljivost. Kmalu se izkaže, da malo bolj naokoli pride kolikor toliko uhojena stezica.

Od škrbine do vrha je še vedno precej razbito, a se vmes da najti tudi kaj boljše skale. Slabih 20m poplezavanja, ki ne spreseže II, je še do vrha Rjavca (2571). Ne preveč znan in čislan vrh ima gor dokaj novo vpisno skrinjico. Razgled je skop, okoli so meglice. Še na vrh Očaka se večino časa ne vidi. Se pa zato sliši silen vrvež. Takrat se odločam...in naposled odločim, da grem vseeno gor pogledat to gnečo 😅 Če sem že do sedaj en vrh izpustil...bom pa enega dodal.

Sestopam na drugo stran, v Triglavski Kot. In si tako kar skrajšam pot v primerjavi s tisto naokoli, po smeri vzpona. Je pa tu "tehnični del" precej daljši. Blizu 200 višincev. Sicer že od vrha z očmi zarišem približno linijo. Nekaj je tudi omožičeno. Ni zares težko, kot je zoprno zaradi razbitosti in pošodranosti...kolikokrat v zadnjem času sem si že rekel ta stavek... Tudi izpostavljenost še zdaleč ni taka, kot recimo pred kratkim na Kotovi špici. Kar pa vseeno ne pomeni, da padec tu ne more biti usoden. Ali vsaj zelo boleč. Skratka, potrebna je velika previdnost.

V začetnem plezalnem delu Gorjanske hitro ujamem skupino, ki me je prej opazovala od spodaj. In si morda mislila svoje. Očitno si je tudi mislila tudi, da "takemu se je treba čim prej umaknit"...dokler je še dovolj prostora 😆 Do Škrbine potem srečam še nekaj sestopajočih tujcev. Eni resni, eni že kar prestrašeni me (saj razumem, da dobronamerno) opozarjajo, da moram zelo pazit, ker je močno pošodrano. Hja...v resnici je precej kompaktno v primerjavi s sestopom iz Rjavca, ampak kaj bi o tem. Tako da jim tudi sam odvernem, (upam, da ne preveč pokroviteljsko) da je res taka pot, kjer je treba biti pazljiv in da...ni najbolj primerna za sestop. Je pa dobra stran, da ni gneče. "That`s why I like this path" je vedno na koncu.

Po objavah vidim, da je bilo danes na Triglavu kar več poznanih. Pa nisem opazil nikogar. Se niti nisem trudil, več kot 2min se tako ali tako ne zadržim na vrhu v tisti 50, morda 100 glavi množici. Je pa vsaj slišati precej več slovenske besede kot 2 meseca nazaj. A še vedno precej manjkot tuje. Očitno se na našem narodnem simbolu večinsko slovensko govori samo še pozimi.

Na grebenu sicer srečam oz prehitim kar nekaj ljudi, a gre gladko čez, brez zatikanj. Ne opazim kakšnih "povsem presranih", niti kakšnega zgražanja, ko stopim na drugo stran "ograje". Skratka, bi rekel, da je vsaj danes promet precej bolj tekoč kot v sezoni na naših avtocestah.

Pod Kredarico spet krenem po svoje ven iz markiranih poti. V smeri, zdaj žal že nekdanjega ledenika in Glave (2426). Na skalah vidim nekaj, kar spominja na markacije, pa tudi precej popisano z raznimi številkami. Nisem šel raziskovat, a moja teorija je, da predstavljajo letnice do kje je takrat segal ledenik. Ne spomnim se več zelo natančno prvega obiska Triglava več kot 30 let nazaj, a vem, da je bilo tu kar nekaj snega. Pa verejtno je bila prva polovica avgusta.

Proti Vzhodni Glavi (2314) spet malo po občutku, malo po stezici, ki gre proti Kugyjevi polici. Še na zadnji vrh. Oz bolje rečeno, na karti označeno koto. Za "vrh" ima res zelo majhno relativno višino. Ponuja pa spet neke nove poglede, ki jih iz markirane poti ni. Ampak saj se ji kmalu priključim. In sem spet v bolj obljudenih koncih. Vseeno pa se tu "lažje diha" kot na vrhu.

Kasneje izvem, da sta bili danes 2 reševanji na Triglavu. "Omaganega planinca v Kotu" bi glede na uro skoraj moral srečat. Ko razmišljam...en fant je res negibno in brez besed sedel ob poti z zamišljemin pogledom. Sicer precej "nedefiniran" pogled. Prva misel je bolj kakšna "meditacija" kot prošnja na pomoč. Kaj pa vem...morda sploh ni bil ta. Drugi, bolj žalosten primer pa se je zgodil, ko sem že sedel na busu...

In še ena zanimivost iz arhiva...6.9. je očitno res datum za solo turo v te konce 😆😆