Ovčji in Grdi Vršič ter prečenje Prevala

Da ne bo pomote, nisem šel 2x na isti vrh pač pa sta precej blizu skupaj dva vrhova z istim imenom. Pa nobeden od njiju se mi ni zdel grd 😆

Na zadnji že tako dolgi turi v teh koncih sem v nekem res optimističnem planu razmišljal še o prečenju od Prevale. Še dobro, da nisem tega udejanil...ker bi bil dan prekratek. Da ne govorimo o vseh ostalih...em... izzivih takega početja. Torej samo prečenje od Prevale do Černelskih špic je dolga in zahtevna tura. Ena od "trentarskih klasik". Ker sem pač razdelil na 2 dela, je bilo vsakič še nekaj za zraven...da ni premalo za en dan 😅 Pa še določene stvari se morajo "poklopit" da grem v te konce. Sploh, če sem sam...

Zjutraj mi nekako ni šlo z zgodnjim vstajanjem. Prvo budilko prestavim za pol ure. A potem se le spravim. Iz Lj do B postaje je skoraj polni 2uri. Po prazni cesti. Ob 7.30 mi uspe štartat. Navsezadnje še ni tako pozno 🙂

Prvi del grem po nekdanji markirani poti, zdaj že izbrisani iz registra, a so markacije še vidne. Torej tista, ki gre nad postajo. Parkrat jo prekinejo padla drevesa. Je pa pot po večini še vedno dovolj dobro sledljiva. Kljub temu mi vmes uspe parkrat "po svoje". Še najbolj takoj od planine Krnica naprej. Tam kjer je pot že "uradno" markirana...me zavede stezica proti proti ziplinu. In od tam grem kar po občutku gor. Dokler ne pridem spet na markirano.

Čez Krnico zgleda precej neobljudeno, kot da nihče ne hodi tu. A takrat spomin skoči kar nekaj let nazaj...tu so bili pravzaprav moji prvi začetki turnega smučanja. Ko verjetno sploh še nisem vedel za besedno zvezo "turno smučanje". Takrat so bile še študentske smučarske karte 1000 tolarjev. Oz 4,17 današnje valute...kdor je pozabil preračunavanje. Za cel dan. In ko sva s šošolcem videla, da nekateri (domačini) zavijejo iz proge tu dol...seveda, greva še midva 😆

Od (zdaj že nekdanje) spodnje postaje žicnice Prevala (2067) grem gor po - spet nekdanji smučarski progi. Narava si jemlje svoje nazaj. Na sredi proge je zazevalo brezno. Malo pred vrhom proge zavijem na Ovčji Vršič (2283) Ravno par minutk lahkega poplezavanja je do vrha. Ponuja pa lepe razglede. Kot tudi sosednji Grdi Vršič (2344). Tudi ta je nemarkiran...in že težji, bolj izpostavljen, z iskanjem prehodov do vrha.

Spust nazaj na smučišče in potem po markirani nazaj proti Prevali. Ne še takoj. Vmes čaka še Prestreljeniški Vršič (2290, na starih kartah 2262) Strma, travnato skalna gmota, ki se dviga slabih 100m nad potjo. Smer vzpona bi lahko uganil, a je tudi možic že tam. Saj kaj dosti drugih možnosti niti ni. Strma trava, gor gre počasi, dol še počasneje. Ponekod je še vlažno od včerajšnjega dežja. Naklon trave se vseeno še zdaleč ne približa recimo Kobili. Niti cepina ne uporabim. Ga pa imam v takem terenu vedno se sabo.

Od Prevale naprej se začne...recimo temu Glavni del današnje ture. Po grebenu čez Lopo. Za začetek grem kar nekje od markirane gor po bujnih strmih travah do vrha grebena. Do tiste stare žičnice. In potem naprej.

Na različnih kartah se pojavljajo malo različna imena, ampak prva na grebenu je neimenovana kota 2196, naslednji pa Vršiči pod Lopo/Golovec (2285). Tu so si karte enotne v višini, ne pa v imenu. Čisto strogo po grebenu ne gre ves čas, občasno je kdaj kaj umika malo nižje. Za Golovcem pride "najbolj zanimiv" del. Greben je izjemno ozek, na več mestih manj kot meter. Dol pa na obe strani odrezana stena, na J blizu 100m, na S pa 150m. Direktno. Vsaj skala na samem grebenu je dobra. Že parkrat razmišljam da bi obrnil, pa se potem pokažejo neki prehodi. 2x plezam navzdol izjemno izpostavljeni mesti. Saj več kot II verjetno ni. Pa v obeh primerih tudi ne več kot 3m. Ampak ko imaš pod sabo direktnih 150m...je zadeva...zanimiva.

Do navidez lažjega dela ne manjka več veliko, morda največ 100m zračne linije...ko se pokaže še tretje zahtevno mesto. Saj verjetno bi šlo tudi tu čez, a problem je, ker ne vidim naprej. Najbolj me je verjetno "stisnilo", ko vidim zabit klin. Kje v bolj obiskanih delih Julijcev ali KSA je to dober znak. Sem na pravi poti. Tu je misel čisto druga..."če je Trentar zabil klin...potem je reees zajebano" 😅 Opise sem bral par mesecev nazaj in so že malo zbledeli, signala tu gor ni. Nič...bom pač obrnil in šel na Lopo po obvozu.

Nazaj čez detajle je lažje, saj gre navzgor. Orientacijsko pester je potem sestop do melišč na pobočju. Tu je namreč cel labirint ovčjih stezic, ki velikokrat zapeljejo v slepo ulico - polico nad prepadom. In ko sem dol, na "bolj trdnih" tleh seveda začnem spet gledat gor. Kje se bo pokazal kakšen prehod na greben. Spet ovčje stezice večkrat pripeljejo pod navpično steno. Ali pa vsaj težko plezljivo. Ali pa tako, kjer bi gor še šlo...dol pa... Iz vseh opisov se spomnim precej eksplicitnega komentarja nekega izkušenega gornika na hribi.net, da "več kot II ni nikjer". Torej če zadiši proti III bo zelo verjetno narobe in ne poskušam naprej. Ena polica proti vrhu se pokaže vmes. Zgleda, da bi šlo. Ampak nobenega možica. Prečim naprej. Dokler ne pridem do rame, kjer bi se moral spustit še precej dol. Torej sem prehod že zamudil. Zadnje upanje (signala še vedno ni) je stara papirnata karta 1:25.000. In glej ga zlomka, dejansko ima vrisano stezico ravno tam nekje, kjer sem gledal tisto polico. Nad njo je konfin. Očitno so ga graničarji hodili barvat.

Do same police je še en pošodran skalni skok ali pa travnata grapca. Izberem slednjo. Sama polica je še kar ok, dovolj široka, dovolj stabilna. Na vrhu police pa še ni takoj greben, pač pa še nekaj strme trave. Ta del je v resnici bolj "za psiho" kot sama polica. In razmišljam, da tu morda nekaj ne štima s tem "lažjim obvodom" v opisih...

V Škrbini nad Prevalskim Kuntarjem (2258) mi po eni strani kar odleže, po drugi pa, če bi bolj natančno bral opise... Odleže zato, ker zagotovo v nobenem primeru ne bo treba nazaj po graničarski polici in strmimi travami nad njo. Po drugi strani pa, lahko bi si prihranil veliko časa in psihe. Iz italijanske strani je namreč do sem čisto lahek prehod. Kvečemu na nivoju "zahtevne neoznačene poti". Kar pa se tiče ozkega grebena od prej: ko skoraj 2 uri kasneje pogledam nazaj se zdi, da bi bilo ne samo časovno ampak tudi na splošno - lažje it naprej. Od tistih dobrih 100m zračne linije je manj kot pol plezarije, pa še to se zdi, da sem čez najtežja mesta že bil, da je naprej vendarle lažje. Le zakaj je potem tam klin?

Do vrha Lope (2403) je še nekaj in koncentracija ne sme popuščat. Mešanica travnatih polic in skalnih skokov. Malo slalomiranja, levo-desno po policah in gor, kjer skala pokaže šibko točko. Saj prehode se lepo najde. Kdaj pa kdaj je treba tudi na italijansko stran. Od škrbine naprej vseeno je nekoliko lažje. Tudi ovčje sledi še že pojavljajo. Na najožjem delu grebena in od graničarske police naprej jih ni bilo.

Na vrhu Lope je kar lepa čredica ovc. Se pa držijo bolj zase. Veliko obiska tu očitno res ni in niso navajene fehtat. Pa saj je bolje tako 🙂 Malo pavze in začnem sestopat po vzhodni poti. Ja, tu se dejansko lahko reče "pot" in ne zgolj "pristop". Dobro vidna, omožičena in vendarle znatno lažja. Še vedno ne lahka, še vedno precej izpostavljena, a nič v primerjavi s tistim prej. Še pred Konjskimi policami ta vidna pot zavije na italijansko stran, naprej je pa spet bolj "znajdi se".

Konjske police (2290) predstavlja več vrhov, tako da ne vem čisto točno, kateri je mišljen pravi vrh. 2 koti zgledata enako visoki. Od Lope jih ločuje kar izrazita škrbina, kjer je treba malo naokoli po italijanski strani. Sicer pa med kotami nekaj lepega poplezavanja, kjer previdnost zaradi krušljivosti nikakor ni odveč. Še zadnji vzpon je proti Grdemu Vršiču (2327) in tam sem na že znanem terenu.

Kolikor se spomnim od zadnjič ta del in do sestopa z grebena ni bil preveč zahteven. Tokrat je bil občutek malo drugačen. Takrat je bilo to še bolj na začetku, oz vsekakor v prvi polovici ture in sem bil še svež. Tokrat sem že porabil veliko energije in "psihe". Morda je tudi razlika, da so tokrat izpostavljeni prehodi bolj spolzki zaradi ovc. Zaradi blata ki ga prinesejo in iztrebkov, ki jih puščajo. Ampak ja, ovce tu očitno masovno hodijo. Na najtežjih delih danes ni bilo nobenih ovčjih sledi...torej bo prvi razlog 😅

Zadnji del sestopa, nazaj do izhodišča, grem po nemarkirani poti med Kotlom ter grebenom Bandere in Jelenka. V zraku malo nad mano me spremjajo zelo glasni krokarji. Prva ideja je bila, da gnezdijo v steni Jelenka, a kmalu začne vonj namigovati na nekaj drugega. In tudi tik ob poti se pojavi "sveže obglodano" okostje. Verjetno ovce. Že na vzponu nad planino Krnica in tudi sedaj pri sestopu opazujem, da je ta del res pravo pokopališče. Še nikjer v hribih nisem zasledil toliko kosti na nekem območju.

Od kosti pa na pir v Žago. Z Danijelom obdelava vsak skojo turo danes pa še "aktualne zadeve".Ne za dolgo...mudi se že domov...kuhat golaž za jutri 😁