Veliki vrh 2114m 20.10.2019

 

Ko planiram izlete za PD poskušam, da so ti izleti »nekaj več« kot običajni, nekaj, na kar se večina članov ne bi odpravila samih. Ali je to cilj, ki ni ravno najbolj znan a seveda vseeno vreden obiska. Mogoče nekaj, kar je želja številnih članov, pa se ne bi odpravili sami (npr. obisk 3tisočaka), ali pa »ujeti trenutek«, oz izlet na določeno področje/vrh, ko je ta najlepši. Sem spada zdaj že tradicionalni izlet v »kraljestvo zlatih macesnov«. Nič posebnega in skrivnostnega za uporabnike številnih družabnih omrežij. No, pri članih planinskih društev pogosto ne gre za najmlajšo populacijo in vsi nimajo družabnih omrežij, da bi v vsakem trenutku spremljali, kam se splača it J

Glede na to, da se društveni plan za naslednje leto dela novembra, sam v program napisal samo datum in »Fužinske planine«. Šele ko se dal vem razpis, sem se odločil za traso: iz Blata mimo Planine pri Jezeru do Kopice, potem dol čez Štapce in čez Prode nazaj. Ob lepem vremenu super tura.

A včasih je vendarle potrebno tudi priznati, da po zastavljenem planu, zaradi objektivnih razlogov, pač ne bo šlo. Že cel teden je kazalo tako-tako. Tistih kontrastov, zlati macesni na modrem ozadju ne bo. Še v soboto zvečer, ko se dvignil kombi, je kazalo tako-tako. Mogoče kašna kapljica, a nič kritičnega. Ko sem še zadnjič pogledal Aladina v soboto zjutraj pa je bilo precej slabše…in takrat začnem premlevati različne možnosti…

Poberem udeležence v Sežani »Upam, da imate vsi palerine. Dež bo…ali pa…če spremenimo plan«. Po pričakovanju je bilo kar soglasno mnenje, da ne bi šli na potencialno celodnevno tuširanje. Dež je namreč kazal samo za Julijce. Nekaj podobnega, torej veliko macesnov, lahke poti a še vedno razgibane in primerljivih dolžin (seveda skrajšano na račun daljšega prevoza) ponuja Dleskovška planota.

Macesni so res ravno pravih barv, sicer pa so bile razmere vse prej kot idealne. Na planini Ravne je še nekako bilo, potem pa vedno gostejša megla. Na odprtih delih vetrovno, še najbolj pa je pihalo na Velikem vrhu. Čeprav zahodnik, nič kaj topel. Tako je odpadel tudi sestop po zahodnem pobočju do Moličke planine pač pa smo šli par po isti nazaj. Da je bila vsaj malo krožna pot pa smo Dleskovec obhodili po drugi strani, čez Dolge trate. No, zadnji, strm del sestopa zaradi mokre in spolzke poti ponovno ni bil najprijetnejše.

Da pa ne zaključim tako črno, nekaj dobrega je vendarle bilo: ni bilo dežja, za drugo leto ni potrebnega novega plana, fajn družba je bila in predvsem – šli smo v hribe, kjer je tako ali tako vedno lepo J

Planina Ravne

Križevnik in Raduha

proti koncu se je celo začelo jasniti