Kamniški dec 1583m (26.11.2019)

Na tak dan – seveda če si hribovske sorte – preprosto moraš nekam po šihtu. Sploh, če imaš še kakšno naduro za pokoristit. V Lj in okolici oblačno, tudi v Kamniku še nobene spremembe, v Stahovici se je prvič zazdelo, da so oblaki vedno bliže in nad njimi sonce. Vsaj kamnolom je deloval, kot da se že skoraj sveti v soncu.

Malo pod Jermanco zapeljem v pas goste megle. Na parkirišču nobenega avta, sta pa bila potem 2 čisto na koncu makadama (no ja, saj je še parkirišče). Po poti proti Repovemu kotu spet (ja, ni bilo prvič) »pozabim« zavit desno, a sem za nagrado uzrl skupinico muflonov. Naj bi jih bilo kar precej pri nas, vidi pa se jih ne tako pogosto.

Nad lovsko kočo pa je megla postajala redkejša, slutiti je bilo, da je sonce že »blizu«. Srečam še planinca pri sestopu

»A je sonce gor?«

»Je, je«

Vprašanje je bilo seveda retorično, saj je bilo že povsem jasno, da bo zdaj zdaj prebilo oblake. Zgornja meja nizke oblačnosti (natančno določena glede na lego Pastircev ;) je bila na dobrih 1350m, morda 1380. Odrezana kot gladina morja ob mirnem vremenu. Nad njo pa čudovito vreme. Tistih nekaj oblačkov na nebu pa je bilo samo še za popestritev. Pa tudi kar nekaj stopinj več kot v dolini.

Kmalu za mano pride na vrh še en, s še malo bolj pospešenim tempom.

»Saj nisem hitel, nič nisem zmatran« je njegov komentar J Sva se pa strinjala, da bi se dalo v teh razmerah kar dolgo še ostati na vrhu. A kakor hitro je sonce začelo izginjati za Krvavcem je tudi temperatura začela padati. In potrebno je še dol – v meglo, kjer bo prej tema. Pot za dol pa precej spolzka.

nad morsko gladino ;)

kot fjord :)

Sedlo bolj zeleno kot 1 teden nazaj