Plan za danes je bil najprej čisto drugačen. Pa se zadeva obrne sporočim Markotu, da "sprejmem vabilo", ki je bilo še precej nedefinirano, glasilo se je samo "Vevnica". Še dobro, da sem se včeraj malo...zakalkuliral s časovnico (oz je stvar šla bolj gladko čez, kot so bila pričakovanja). Torej standarden kraj in standardna ura...ob 5 v Šiški 🙂 "Pa še oprema za abzajl...štrik lahko nosim jst".
Malo čez 6 štartamo pri Belopeških jezerih. Za razliko od naših izhodišč, sploh dolin pod Triglavom, je tu še vse mirno, parkirišče večinoma prazno, samo par vozil. Pa še tisto bolj zgleda, da spijo v avtih, ne pa, da so šli hodit. In parkirnine seveda ni. Aja, od 8 naprej računajo 5€...torej planincem prijazno 😁
Dostop do stene je še kar dolg, najprej položen teren, potem vedno bolj strmo, nazadnje še malo melišča. Cel čas je še dokaj sveže. In končno pridemo do Poti življenja. Zavarovana pot je bila nadelana v 20. letih prejšnjega stoletja in je najprej nosila ime Pot smrti (Via delle morte). Šele kasneje je dobila "bolj privlačno" ime 😆. Vedno je veljala za zelo zahtevno in izpostavljeno, po zadnji obnovi pred par leti je precej dobro pozajlana in omogoča dobro samovarovanje, še vedno pa ni za tiste z vrtoglavico. A navsezadnje je bil to danes...lažji del ture...
Na Vevniškem sedlu pridemo na sonce. Kratka pavza in sledi "najzanimivejši" del ture. Tisti brezpoten. Zaradi česar tudi štrik in ostala oprema, ne zgolj pas in SVK. Nad sedlom se dviga V koncu špica (2350), za njo pa še Kotova špica (2376). Neznansko razbit svet, ena sama podrtija. Saj gor, vsaj na prvi vrh, gre z nekaj previdnosti kar hitro in "dokaj enostavno". Recimo... Druga pesem je dol. Štrik je mišljen za ta del. Ampak kaj, ko ga ni kam fiksirat. Vse je tako razbito, da ne enega trdnega roglja. Edina res fiksna stvar je konfin na vrhu 😅 Ampak če vzameš zo za sidrišče...je še 60ka premalo. Torej...dol res skrajno previdno in časovno verjento vsaj 2x dlje kot za gor. Kotovo špico pa povsem izpustimo. Glede na to, da je pred nami še dolga tura, ki bo vzela še precej časa in energije...bi bila še ena dodatna podrtija, nemara še hujša od te...morda malo preveč.
Od sedla do vrha Vevnice (2341) je samo kratek sprehod. Naprej po grebenu je še nekaj časa podobno, potem pa sledi "drugi najzanamivejši del". Spust v škrbino. Pot je sicer markirana in zavarovana. Načeloma. V resnici je večkrat zajla potrgana, izpuljeni klini, tako da je vsako varovalo za preverit in včasih se izkaže da je bolje, da ga sploh ne primeš. Skala pa seveda tudi ni kompaktna, ampak precej razbita. Skratka - ta del je bolj podoben nezavarovani poti kot kakšni zahtevni ferati.
Od škrbine naprej je pot obnovljena. Svetleči klini in zajle, kot bi bilo vse še čisto novo, ali pa iz "rosfreja". Pred Strugovimi špicami (2260) je velika puščiča, ki te usmeri mimo vrha. A zakaj bi šli mimo, če je samo kakšne 3min iz poti 😀 Strmi Strug (2265) je nekoliko boj prostran in tudi že malo manj naložen. Kot "naložen" tu dejansko mislim balvane, zložene praktično po vrhu grebena.
Z druge strani pride na Strug pot čez Kugyjeve police. Tudi ta je bila pred kratkim obnovljena. Od odcepa naprej po grebenu pa so zajle spet stare in zarjavele. A sam teren je lažji kot sestop z Vevnice v škrbino, tako da ni neke težave. Pravzaprav, tudi če ne bi bilo varoval, bi bil greben še vedno šodrovsko prehoden.
Proti travnati Zadnji Ponci (2242) postaja že pošteno vroče. In tudi sonce še ima nekja moči. Hja...uradno je še vedno poletje. Še 2 dni. Do Srednje Ponce (2230) se enkrat greben precej zoži, na koncu pa spet razširi. Že 6. vrh danes, pa šele prvič vpisna knjiga. V njo Mojca zapiše "ne vemo še, ali gremo dol ali še na Visoko" 😆 A že v naslednjem trenutku reče Marko "smo sklepčni, gremo še na Visoko". Ne zato, ker je najstarejši, ampak ker mora jutri najbolj zgodaj vstat za šiht.
Čez Planiško škrbino imam občutek, da je pot obnovljena. Visoka Ponca (2274) je edini vrh od današnjih, na katerem sem že bil. A bo tega blizu 10 let. Tako da čisto natančno se od takrat ne spomnim poti. Vem pa, da so bili odcepi slabo označeni. In tako je še danes. Prav tako se spomnim, da je sestop po tisti strmi poti proti Zacchiju malo zoprn. In tudi to je še vedno isto. Je pa bilo takrat pri Zacchiju precej bolj mirno. Tokrat pa imajo zgleda neko veselico. Glasno muziko se sliši skoraj do Vevnice in v nadaljevanju neprestano kali gorski mir. Saj vmes je celo kakšna dobra pesem, večinoma pa neke italijanske verzije kingstonov in podobnih pijanskih neposlušljivih zadev ali še huje - štanc remiksi znane glasbe 🙈 Vsaj pod kočo hitro ugasne, saj je gozd kar dober izolator...
 |
| jutranji pogled |
 |
| prebarvana stara markacija in čez nova? |
 |
| tja gor |
 |
| stena je kar navpična |
 |
| vertikala in nato v prečnico |
 |
| še malo strmo gor |
 |
| pa še ena popestritev |
 |
| in še verige |
 |
| na Vevniškem sedlu in V koncu špica |
 |
| ne samo eden, ampak 2 Mangrta ;) |
 |
| pogled na Kotovo špico in zadaj Jalovec |
 |
| nadaljevanje proti Vevnici |
 |
| na vrhu pri konfinu |
 |
| previdno dol |
 |
| štrik je bil nekako mišljen za ta del...ampak ga ni kam fiksirat |
 |
| Vevnica |
 |
| nadaljevanje še malo po grebenu |
 |
| pogled nazaj |
 |
| spust v škrbino |
 |
| štrikec namesto strgane zajle |
 |
| končno škrbina |
 |
| tu dol smo šli |
 |
| sledi bolj umirjem del...lahko si privoščimo hmeljevo kapljico ;) |
 |
| nova svetleča zajla |
 |
| Strug in naprej Ponce |
 |
| pogled nazaj |
 |
| odcep za Kugyjeve police |
 |
| naprej spet zarjavele zajle |
 |
| za ta odcep piše "obvezen štrik" |
 |
| od Struga proti Zadnji Ponci |
 |
| od Zadnje proti Srednji se vmes greben zoži...pa ravno pu parkrat popiha |
 |
| mogočna stena Koritniškega Mangrta..."pravi" se pa že malo skriva v oblakih |
 |
| na Srednji Ponci |
 |
| tu je postavljena "ograja" kot iz Malega Triglava po grebenu...le da je greben malo ožji in bistveno manj oblegan |
 |
| še zadnji vrh danes, zadaj se že oblači |
 |
| jesen |
 |
| strm sestop |
 |
| viharnik |
 |
| Mala Ponca |
 |
| žurka 🙈 |
Komentarji
Objavite komentar