Lučki dec, po lovski čez Šraj pesek

februar 23, 2020

Še en lep sončen dan dopusta. Malo sem razmišljal včeraj, če bi se te ture dejansko lotil pozimi. Ampak ja, letošnja zima je precej »nezimska«, sneg se začne šele precej visoko, tisti zahtevnejši del terena pa naj bi bil kopen. In je tudi bil. Glede na predviden porabljen čas na turi, pa tudi dnevi niso več ekstremno kratki, res nisem vstal zelo zgodaj. Šele ob 8.30 sem parkiral v Beli.

Že dolgo nisem tu hodil. Dejansko sem šel potem doma preverjat arhiv slik…že več kot 10 let! Zato pa je toliko sprememb. Do Orglic vse označeno…nekdaj je to veljalo za brezpotje. Po odcepu za Orglice se začne pot vzpenjati. Nekje na 900m se levo odcepi nemarkirana pot. Telefonu se je že tu precej mešalo. Najprej je kazal 1080m, malo više pa 800m.

Sama pot je enkrat bolje, drugič slabše sledljiva, ampak se kar da. Vmes so tudi možici. Je pa nekaj tudi zahtevnejših in bolj izpostavljenih delov. Svoj čas je zgleda bila na enem takem delu tudi zajla, ki je sedaj ni več.

Vmes mi je uspelo tudi izgubiti stezico. Logika mi je pravila, da grem gor po hudourniški grapi in jo spet najdem. Kar se je po nekaj minutah tudi res zgodilo, ampak na rahlo presenečenje je bila na levi. Torej je šla na tistem mestu še niže. Na naslednjem slabo vidnem razcepu (teh je vmes več, običajno samo različne variante, ki pridejo skupaj) se odločim za spodnjo. Kar pa je bila tokrat bolj ko ne slepa ulica. Spet v hudourniško grapo (ne isto kot prej) in tokrat se stezica, »pravilno« pokaže z desne. Tu pa sem že prilezel nad gozdno mejo v melišče - Šraj pesek. V melišču se pokaže več variant, ki pa so zgleda bolj uporabne za dol. Za gor se je pametno držati blizu stene, tam gre najmanj energije v nič.

Najprej sem še mislil čez Petkove njive do Korošice, ampak sem že malo više gor in mi ni bilo za sestopat in podaljševat pot. Če me je še prej skoraj motil iz nahrbtnika štrleč cepin, pa je tu zimska oprema obvezna. Podam se skozi zajedo v steni in z J strani na vrh. Lučki dec ni najbolj razgleden vrh, je pa vseeno, sploh v tem vremenu, lep razgled na okoliške vrhove. In precej bolj žalosten na Korošico…

Dol sestopim skoraj po isti poti…ko pa je bil takooo lep teren. In pri tem čisto pozabim, da gre »uradna pot« gor drugače. Ja nič, zdaj gor ne grem več…kar po azimutu (kolikor se je pač dalo) proti V in markirani poti nazaj v dolino. Morda ne najbolj genialna odločitev v razbrazdanem svetu Dleskovške planote. Večkrat sem bil do kolen v snegu, parkrat celo do riti, še najbolj zoprno pa je bilo, ko se je predrlo skoraj do kolen, ledena skorja pa je potem pritisnila v še vedno boleč del goleni tik pod kolenom (ponedeljkova poškodba).

Ta azimut pa sem vzel tako resno, da sem celo »preskočil« pot. No, dejansko sem se v tistem trenutku odločil, da je verjetno neka lovska ali bližnjica…ker na markirani poti bi pa že bila gaz. Ampak je bila prava. Nihče ni tu hodil že dolgo. Torej spet nazaj. Tu se pa začne »največja veselica«. Rahel klanec in vsak korak do kolen v sneg. Kako sem bil vesel, ko se pred mano odpre svet in se pokažeta Konj in Rzenik. Od zdaj bo šlo bolj ko ne samo še dol proti Presedljaju.

Vmes opazujem zanimive sledi v snegu, še ene 2x dereze gor, dereze dol in prispem do Presedljaja. Zdaj je pa že skoraj konec…samo še ene 1100 višincev dol J Po, v teh dneh marsikomu in marsikje znani potki – majhne flike snega, spodaj pa led.

Kruljenje po želodcu me spomni, da razne pol tablice čokolade še nisem imel malice. In ravno takrat se pokaže idealno mesto, sončno in v zavetrju. Tokrat pa pride ven iz nahrbtnika vse, od zaseke do hmeljeve kapljice J Na toplem soncu pa bi skoraj pozabil, da je načeloma zima. Ja…za letošnjo zimo res lahko rečemo samo »načeloma«. Čeprav mi nekaj pravi…da se bo »letošnja« zima v prihodnosti še ponavljala…vedno pogosteje…