Danes je bila boljša napoved za popoldne. Zjutraj res ni zgledalo najbolj prijazno. Pa tudi ni mi bilo se za vozit kam daleč. Torej na Konja, po Martinj stezi. Kasneje zvem, da je baje to postala popularna izpitna tura za nove vodnike :)
Prvi del gre po že precej zaraščenem kolovozu, na koncu katerega se desno odcepi steza. Pot je nemarkirana, vendar dobro uhojena. In kar strma. Se pa višje odprejo lepi razgledi. Kmalu se teren položi. Tu bi lahko šel prodi Dolu in gor po markirani poti, gre pa tudi nemarkirana in dobro "omožičena" pot kar naravnost gor. V nekem trenutku, pa tudi ta ni več predstavljala izziva in sem se nekje nad 1600 m odločil, da stopim bolj proti robu, ker bojo verjetno lepi razgledi. Hja...poti so ponavadi z namenom tam kjer so... Gozd je začel prehajati v ruševje. In neverjetno, da ravno tu srečam človeka. Očitno domačin. "Kakšen razgled res bo, ampak hitro naprej postane ruševje neprehodno". Seveda se mora človek vse naučiti na lastnih napakah, tako da sem zabredel še globlje v ruševje. In po nekaj časa borbe le priznal (menda sem kar celo uro zabil tu), da bo bolje, če spet poiščem pot. Me je pa ponovno spomnilo, kako neverjetno prijazno in nežno je ruševje v primerjavi s kraško robido :)
Komentarji
Objavite komentar