Na lepše

V naslovu naj bi bilo Stol - Vajnež. Lepa krožna tura, nič prezahtevnega... A ne gre vedno vse po planu. Razmere pač niso bile več primerljive z včerajšnjimi , še manj z zadnjim obiskom teh koncev ... Parkiramo 2 ovinka (dobesedno :) pod kočo. Naprej je sneg ravno na najbolj strmem ovinku, a bo tudi tega kmalu pobralo. Nad kočo je potem še kar nekaj časa kopno. Pot vmes preči še plazovino, a bolj ko ne neprekinjen sneg se začne šele malo pod klopco, ki je na cca 1650m. Nad klopco potem debelina snežne odeje hitro raste. Narejene so gazi in niti ni spolzko. Dereze si večinoma nataknemo na tistem platojčku - "naslonjalu za levo roko velikana" :) ki je na cca 1900m.  Prej je vreme še v redu. Pozna se, da prihaja poslabšanje, a bilo je še sončno. Tu se pooblači, vrha Stola pa se ne vidi. Tudi proti Vajnežu (greben je že močno kopen) se zapira. Tudi veter že začenja, vidljivost pa se močno slabša.  Na vrhu stola je bila vidljivost kakih 10-15m, tako da se nismo nič zadrževali in k...

V torek pišem Urški "V petek imam dopust, kaže fajn vreme." In odgovor "Tudi jaz planiram 1 dan konec tedna." je že nekako pomenil "ja". Slišiva se še z Boštjanom, ki je najprej dvomil, da bo dobil dopust, a že v sredo potrdil. Vsi trije smo se že dlje ogrevali za Kukovo špico. Na več kanalih povprašam glede razmer. Seveda, kot "se spodobi" v teh časih, najprej nekaj modrovanj v stilu "nisem bil (morda nikoli), a berem poročila GRS, zato odsvetujem"...naposled le dobim uporaben odgovor, ki je potrdil to, česar sem se bal. Od sedla gor je deloma kopno, mešanica skal in snega. To mi nič ne diši. 2. mesto na spisku pa so zasedale Rinke. Skozi Turski žleb - zimska klasika, ko so razmere stabilne.  Parkiramo pri Domu planincev. Naprej je cesta zaprta. Čeprav je nekaj časa še povsem kopna, pa se nato začne "živ led", kmalu za tem pa še naplužen kup snega. Hoje je tako dobra 2,5km več v eno stran. Pri Orlovem gnezdu kar pogost prizor...

 Dobra 2 meseca je, od kar je naše hribe prekrila debela plast snega. Ob takratni, povsem logično - visoki nevarnosti plazov ni bilo veliko varnih ciljev, kjer je bilo možno v polnosti užiti to zimo. Komna je bil tak primer. Valentina v tistih svinčenih časih ni šla zraven, saj je na delovnem mestu, ki nima službenih poti. Tako da sem obljubil, da greva še enkrat, ko se zadeve malo "sprostijo". Pa se nas je nabralo še malo več :) Vsaj spodaj se je veliko spremenilo. Od takratnega metra in več snega ni ostalo skoraj nič. No, dovolj sicer, da parkirišče še ni v celoti počiščeno. Malo po osmi je bilo že kar nekaj vozil, vseeno pa še dovolj parkirnih mest. Pot torej povsem kopna. Neprekinjen sneg se začne šele nad 1000m. Proti Komarči je tudi zgledalo precej kopno. A težko kaj reči za 100%, če ne greš tam.  Po preštetih 50 ovinkih, ko se pot nekoliko izravna in gre nekaj časa po dnu doline, je bil sneg manj južen. Že skoraj trd. "Če bi kdo nataknil dereze, je zdaj prilika...

To zimo sem že pisal "bili smo edini pešci", vsi ostali pa smučarji. Tokrat lahko napišem kar v ednini. Ker gre menda (in to se je tudi potrdilo) za izrazito smučarsko destinacijo, sem spet razmišljal, če bi vzel kar alpske...ampak dodatnih cca 12kg na hrbtu 9km in 1800m višine...ne, ne bom obžaloval. Čeprav bi smuka res bila vrhunska... Aja, ja, "samo" 9km. Dalo se je parkirat pri Peričniku. Niso pisali kazni, kot se je to zimo baje že dogajalo. Preostali 4km ceste so še vedno rahlo odveč...a pri taki tudi pač vzameš v zakup.  Bili naj bi štirje, a sva z Boštjanom ostala sama. Štart malo pred 8. -6°C je kazalo, a že takoj gre cesta v klanec in človek se hitro ogreje...pravzaprav že skoraj pretoplo za zimo :) Končno je ceste konec in zavijeva levo v stransko dolino, ki se odcepi od Vrat. Ni bilo težko slediti kam naprej, saj so bile sledi predhodnih smučin. Po gozdu se še rahlo vzpenja, na koncu gozda - tu se konča prej kot je sicer gozdna meja - pa letos kar pogost...