To zimo sem že pisal "bili smo edini pešci", vsi ostali pa smučarji. Tokrat lahko napišem kar v ednini. Ker gre menda (in to se je tudi potrdilo) za izrazito smučarsko destinacijo, sem spet razmišljal, če bi vzel kar alpske...ampak dodatnih cca 12kg na hrbtu 9km in 1800m višine...ne, ne bom obžaloval. Čeprav bi smuka res bila vrhunska... Aja, ja, "samo" 9km. Dalo se je parkirat pri Peričniku. Niso pisali kazni, kot se je to zimo baje že dogajalo. Preostali 4km ceste so še vedno rahlo odveč...a pri taki tudi pač vzameš v zakup.
Bili naj bi štirje, a sva z Boštjanom ostala sama. Štart malo pred 8. -6°C je kazalo, a že takoj gre cesta v klanec in človek se hitro ogreje...pravzaprav že skoraj pretoplo za zimo :) Končno je ceste konec in zavijeva levo v stransko dolino, ki se odcepi od Vrat. Ni bilo težko slediti kam naprej, saj so bile sledi predhodnih smučin. Po gozdu se še rahlo vzpenja, na koncu gozda - tu se konča prej kot je sicer gozdna meja - pa letos kar pogost prizor: Čelo obsežnega talnega plazu. Že nekaj časa je, od kar se je plaz tu ustavil, zato je tudi plazina že bolj "uravnana", manj je kep. A vseeno je pri vzponu po plazovini potrebno pazit, ker hitro stopiš v kakšno "luknjo". Sploh, če je pokrita s par cm svežega snega.
Kmalu za nama se pojavita še 2 smučarja, ki potem tudi odhitita naprej. Mislim, da sta imela cel čas smučke na nogah. Boštjan jih je snel na tistem najstrmejšem delu. Tam so bile za pešake tudi potrebne dereze. Oz vsaj zelo smiselne. Ti je tudi že sijalo sonce, a je sneg ostaja suh. Južen, in to že kar precej, pa je postal nad Begunjskimi vratci. Čeprav naj bi bila nulta izoterma pod 1500m, pa je tam gor delovalo topleje.
Sneg kot rečeno suh. Se je pa na trenutke prediralo in je bilo tudi nekaj gaženja. Tu vendarle ni bil povsem predelan. Pešakov pa, kot že rečeno, tu ni. Na enem delu sem mahnil v desno stran doline, saj je bila podlaga trša in napredovanje lažje. Pa me je hitro spet "poslal" v sredino doline konkreten projektil, ki se je utrgal nekje iz Špice nad Kuhinjo in kakih 30-40m za mano priletel na sneg. Višje do sedla se jih je usulo še nekaj, tako kamnitih kot ledenih, a vsi z bistveno manjšo kinetično energijo kot prvi.
Ko se dolina v zadnjem delu položi, oz še nekoliko spusti v krnico, so bile vidne 3 sledi, po levi strani in dnu je zgledalo za vzpon, po desni pa za spust. Greva po levi...pa sem kar hitro obžaloval. A ko sem bil že opravil del prečenja mi ni bilo ravno do spusta v dno doline in testiranje teorije, da je tam bolje (se je pa potrdilo pri sestopu). Skoraj cel čas sem gazil do kolen in pravzaprav komaj čakal, da bo treba spet zagristi kolena. Prečenja z gaženjem so pač ena bolj tečnih stvari.
Pod sedlom se jih nekaj že vrača, še par jih je na sedlu in proti Staničevi koči. Tudi od Staniča proti Kredarici so sledi. Zadnji del Begunjskega vrha - kakih 30m višine, pa po markirani poti povsem kopen. Z drugih strani je še zasnežen, proti S so tudi opasti. Na na tem delu sem pustil dereze in cepin kar spodaj, kjer se je končal sneg. Pogled proti Kukovi špici (ki je bila tudi eden od potencialnih ciljev za danes) daje slutiti, da so razmere podobne kot tu in ni nič več od zalitosti do vrha.
Malica, par slik...in kar hitro dol. Ni bila ravno ekspresna ta pot do vrha danes. A vendar uživaška. Kot...ja, skoraj vedno v hribih. Še ključ dam Boštjanu, ker bo s smučmi pač prej dol...a na koncu niti ni bilo bistvene razlike. Tudi peš se je marsikje dalo lepo izkoristit gravitacijo :)
 |
| igra narave |
 |
| pogled na plaz z vrha |
 |
| najstrmejši del |
 |
| še naprej gor |
 |
| "gornja" Dolina za Cmirom |
 |
| zasluženo...tokrat sicer brez pira, a bi pasal |
 |
| Očak |
 |
| proti Z |
 |
| Martuljška skupina s Škrlatico |
 |
| konec zameta...kot premec ladje :) |
Komentarji
Objavite komentar