Dolomiti 2022

Še nikoli nisva šla na poletni dopust v Dolomite tako pozno. Pač, tako je naneslo. Po eni strani čisto ok. Malo manj gneče. Vreme pa...tu tako ali tako ni nič 100%. Malo več je bilo megle po vrhovih in zato slabši razgledi. A težko reči, da je kriv datum. Temperature so bile še čisto ok.

1.dan - okoli Langkofla (Sassolungo)

Plan za letos je že lani bolj ko ne pripravila Valentina. Vsaj okvirni. V malo druge konce, okoli Cortine ni ostalo več skoraj nič neprehojenega ;) Jaz sem potem to sestavil po dnevih. Ker so vse ture spadale v skupini Rosengartna in Langerkofla se je kot naprimernejši kraj za kampiranje zdel Canazei. Prva tura pa na poti tja.

Ena krajša torej ob pozni uri in po 5 urah vožnje - šla sva namreč čez Dravsko dolino. Prelaz Sella je izhodišče za več tur. Skrajno "zanimiv" je tu parkirni režim. Malo podoben Pokljuki. Če prideš iz S strani, je na vseh majhnih parkiriščih ob cesti oznaka, da je dovoljeno samo 30min brezplačno. Sicer kaj dosti menda ne preverjajo...no, ne vem, kako je sredi avgusta. Malo pod prelazom, kjer je tudi žičnica, je veliko plačljivo parkirišče. Na samem prelazu in potem na drugo stran, kjer je prostora sicer manj, je povsem brezplačno brez kakršnih koli omejitev. Očitno regijska meja pomeni spremembo.

Ta pot je dokaj " turistična". Še več se jih pripelje gor z žičnico. Do koče Toni Demetz (2685m) je dobrih 500m vzpona (malo odvisno od lokacije vozila), kljub znatni strmini pa je pot čisto lepa in dobro utrjena, brez velike pošodranosti, ki bi pri vzponu "vlekla nazaj". Malo pod škrbino je zgleda bolj na novo kot opcija še kratka feratica. Tam potem postane jasno, od kje mase ljudi, ki sestopajo s pasom in SVKjem a brez nahrbtnika 😅

Sestopiva v drugo stran, proti koči Vicenza/Langkofelhutte (2256). Tudi ta predel je precej turističen. Pa že septembra smo. Pod kočo pot doseže najnižjo točko in se potem spet nekoliko dvigne ter v nadaljevanju preči pod mogočno, skoraj kilometer visoko severno steno Langkofla. Omembe vredna stvar je še Kamnito mesto - "park" balvanov, ki so leteli dol in se jih je ravno tu ustavilo precej več kot na drugih lokacijah.

Že proti večeru se namestiva v kampu v Canazeju. Kamp Marmolada. S pogledom na - Marmolado 😁 Če sem čisto natančen, na Gran Vernel. Punta Penia se skriva zadaj. V kampu se vidi, da ni več višek sezone, precej parcel je že praznih.

Langkofel 3181m

Skupina Sella s Piz Boejem - zadaj levo. Desno Marmolada. S prostim očesom se vidi leden odlom, na sliki bolj slabo.

kratka feratica pod škrbino

mora biti fajn pozimi tu gor ;)

pogled v škrbino z druge strani

Zadaj Plattkofel. Čez to steno gre ferata Oskar Schuster

če vidiš kravo...moraš psu dati povodec...na jajca? ;)

kamnito mesto

v kampu Marmolada z razgledom na Marmolado :) no, Gran Vernel, (3210)

večerja se kuha

2. dan - Plattkofel/Sassopiato 2958m

Kot sem že napisal, letos je večino tur določila Valentina. In današnji dan je še posebej "obžalovala", saj je izbrala najdaljšo in najtežjo možno pot na Plattkofel. Vsaj nisem jaz kriv ;) Parkirava ponovno na prelazu Sella, že precej pozno za tako turo, tako da sva kar lep del poti že srečevala množico turistov. Na južnem pobočju, pod navpičnimi stenami leži več koč, pot pa z nekaj rahlimi vzponi in spusti ne premaga kaj dosti višine. Že na Z strani sledi nekaj več spusta, na okoli 1950m je tudi najnižja točka. Zdaj pa se začne, po že skoraj 3 urah hoje...dobrih 1000m direktnega strmega vzpona. Najprej do koče Vicenza. Tu je že čas za malico. Enako kot včeraj 🙂 Tudi sam sem že lačen, pri Valentini pa še malo bolj.

Od koče naprej turistov ni več, gre za "bolj resne" hribe. Dejansko v nadaljevanju srečava zelo malo ljudi. Do plezalnega dela je pot še lahka, dokler gre po bolj utrjenem terenu je napredovanje hitro, zadnji del pod steno pa je melišče. To ni nikoli posebej prijetno za gor.

Plezanje se začne proti 2600m. Ferata Oskar Schuster je ocenjena z B/C. "Old fashion ferrata" sem prebral v nekem opisu. To se sliši obetavno, več plezanja po skali manj vlečenja na moč po zajli. Pravzaprav v prvem delu, prvih cca 100 višincev skoraj ni železja. Zelo lepo plezanje v skali, spominja na naše težje in manj varovane poti, npr Mrzlo goro. Potem pa kot bi odrezal, očitno je bil na delu drugi "postavljalec". In tudi res je tako. 2010 je bil velik podor, ki je odnesel srednji del poti. Nova ferata je speljana direktno navpično v steno, z nekaj izpostavljenimi prečenji in "neprekinjeno" zajlo.

Spet kakih 100m višje pridemo ponovno na stari del, ki se začne z lojtrico. Najprej improvizirano, s skobami nabitimi v skalo, potem pa še čisto pravo. Vreme se je vmes že poslabšalo. Pravzaprav sva se samo dvignila do meglic, ki so ovijale vrhove. Vidljivost se je posledično občutno poslabšala. Jaz v takem vremenu ne ravno uživam, na Valentino pa je vplivalo še slabše, saj takih razmer res ne mara. Tako sem vmes moral večkrat preverit višino in odštevat metre, ki jih je naposled le zmanjkalo 🙂

Razgleda na vrhu res ni bilo. Škoda, baje je veličasten. So pa dogajanje popestrile kavke, ki so povsem udomačene. Brez težav jejo iz roke. Iz druge smeri prideta gor Francoza, z ogromnima ruzakoma. Šla sta na večdnevno pot. Malo sta presenečena, da tu dol vodi ferata. Povprašata po poti. Težko je svetovati nekomu, ki ga ne poznaš in ne veš koliko je izkušen. Ravno začetnika nista zagledala. A čisto objektivno...že sam ne bi imel nobene želje tu dol sestopati s 70 litrskim ruzakom. Pri izstopu iz lestve sem že s 35 litrskim zadel skalo zadaj... Po moje se kar pametno odločita za pot okoli.

Sestop po lahki poti na J stran je precej hitrejši. Potem pa še tisto dolgo prečenje. Le da sva bile sedaj skoraj sama. Ura je pozna, žičnice so za danes že zdavnaj zaključile in turistov ni več.

kar močna erozija

prelaz Sella

koča Platkoffel...hm...bolj hotel...

začetek plezalnega dela. Pot gre po tisti polički na desni

Strm kamin. V resnici ni tako krušljiv, kot zgleda. Varovanja tu ni.

in potem strmo v pozajlan del

spodaj je prepad

ponovno v starem delu poti

na tistem ožjem delu, kjer ni za velike ruzake

vreme se je skisalo

zadnji del po žlebu gor

konec žleba tik pred vrhom

malo nižje se je spet odprlo

Koča Sandro Pertini. Ne, ni ruska baza ;)

danes več kot zaslužena večerja

najdaljša letos...

3. dan - Spiz de Soforcela 2484m

Valentina si po včerajšnji dolgi vzame dan počitka. Jaz pa...hja, "nej u muojmi stili". Počivanje na dopustu mislim 😅 Vseeno pa grem krajšo. Peš iz kampa, na vrh tik nad kampom po popolnem brezpotju. Nekaj, na kar ljudje načeloma res ne hodijo v Dolomite 😁. Spiz de Soforcela je precej malo znan vrh, a ob lepem vremenu ponuja zelo lepe razglede na okoliške višje vrhove. Vrh je sam po sebi nemarkiran, a vodita gor 2 poti. Seveda iz druge strani, ne iz Canazeja. Nekaj je sicer vrisano v zemljevidu kot ena nemarkirana pot, a verjetno ni več sledljiva.

Prvi del torej po gozdnih poteh, vlakah in stezicah. V nekem trenutku srečam tablo o neki gozdarski (učni) poti, ki pa tudi že dolgo ni več v funkciji, saj je bil namesto naslednje table samo še prazen štil. Je pa stezica kolikor toliko sledljiva. Ko se je krožna pot začela ponovno spuščati pa...hja, naravnost gor v breg. Kot že tolikokrat doslej, ko sem si zamislil "tu bo prehod". Smrekov gozd se počasi spremeni v macesnovega, a brez človeških sledi ni, saj so na drevesih pogoste gozdarske oznake. Z višino gozd postaja redkejši, travo pa v podrasti zamenjajo rododendroni. In vmes številne potke divjadi. Še enega prav lepo rejenega jelena srečam. Gozdna meja je (kjer je gozd) v Dolomitih višja kot pri nas. Do 2000m gre ali celo še več.

V direktni liniji do vrha ni šlo, saj sem prišel pod skalno steno, ali vsaj zelo strm teren. Tako približno po izohipsi zavijem desno, "za vogalom" pridem do zelo uhojene grape (ne od ljudi) in po njej navzgor. Srečamo se še z manjšim tropom gamsov in že sem na razglednem predvrhu, ki štrli malo iz glavnega grebena. Od tu naprej še kratek in najbolj strm del. Spet po dobro uhojeni gamsji potki, niso pa oni edini uporabniki. Zagotovo niso napeljali prusika in žagali vej 😂

Glavni greben je širok travnat, ob bolj nizki travi pa gosto poraščen z borovničevjem. Nekaj borovnic je še bilo. Prva razgledna točka v grebenu neimenovana kota 2344. Sledi nekaj spusta in spet vzpon na Spiz de Soforcela. Vmes je še kota 2425, a bi bil spust z nje zelo adrenalinski. Zadnji travnati del je kar strm, globoko urezana potka pa kaže, da niti ne redko obiskan. Še najpogosteje pa ga zgleda obiskujejo ovce, saj skoraj ni koščka nepognojene trave, kjer bi se človek usedel. Na vrhu je lesen križ z lučko - ki jo "hranijo" sončni kolektorji na križu.

Odprem si pir in uživam v razgledih in samoti. Plan je bil pravzaprav sosednja, malenkost višja Crepa Neigra. A je kar močno odrezana in ni videti čisto enostavnega prehoda gor. Sploh pa ne dol. Pa še Valentini sem obljubil, da se ne bom igral s kakšnimi bolj zahtevnimi zadevami. Tako da sem to misel kar hitro opustil. Priznam pa, da me je pri sestopu malo grizlo, ko sem se parkrat obrnil nazaj... Vmes pride na vrh še mladenka s psom. Ni se dolgo zadržala, pes bi očitno rad bil dlje. Tudi po 3 klicih je še vztrajal. Dokler ni rekla "bo ostal kar s tabo" in začela sestopati. Potem se je le zmigal.

Do sestopa do Ciampaca še mirno, tam pa precej bolj turistično. Seveda do sem pripelje žičnica. Sestopam naprej po markirani poti, prehitim italijansko družino, ki me vpraša, če se pride tu v Albo. Suvereno jim povem da ja in da je kakšna ura in pol. Saj ne da bi kdaj prej že hodil tu - niti blizu. A recimo da to, kar piše na tablah že drži (in ja, drži :)

Vmes se še malo pasem v malinah, cesto ki vodi dol večkrat presekam, da bi si kaj sprajšal pot a na koncu se zdi, da sem imel še celo malo daljšo. Ni pa bila tako monotona. Vsaj do Albe. Tista 2km asfalta na koncu do kampa pa...tudi, če ju ne bi bilo :)

Tokrat sva bila vsaj dovolj zgodaj "doma" za večerni sprehod po "mestu". Hja, niti na sladoled nisva šla, saj je bilo ob 8 že vse zaprto. Sva pa za nazaj kar malo bolj pospešila korak ob bližajoči se nevihti. In prišla do šotora v zadnji minuti. Potem se je pa pošteno ulilo.

kraljevski zajtrk :)

tja gor - tista špica

stara gozdna pot

macesni in travnata podlaga

rododendroni

gamsja steza, zadaj gamsi

Plattkofel in Langkofel

Sella s Piz Boejem

še ena gamsja potka...

pa še prusik so napejali ;)

na grebenu

Spiz de Soforcela, zadaj Crepa Neigra

zgleda kot potka...ampak baje se tu dol ne sme

pogled z vrha v dolino

Canazei. Najin kamp je na sredini slike, na spodnjem robu naselja

Crepa Neigra

pogled nazaj

Marmolada - Gran Vernel se vidi tudi iz kampa, ne tudi Punta Penia, ki kuka zadaj

še z drugega kota

Colac

še en pogled...res je "špic"

večerni sprehod

4. dan - Rotwand 2806m

Eden od dopustniških planov je bil prehoditi čim več v Rosengartnu. Glede na vremenske napovedi je danes zadnji dan. Pa še to je treba malo pazit kam, oz ne pretiravat z dolžino. Sam vrh Rosengartan torej odpade. Z avtom se ne moreš pripeljat nikamor blizu, minibus, ki je prej vozil do koče je bil letos ukinjen (nihče ne ve točno zakaj), žičnica ima malo neugoden urnik. Malo krajša varjanta in bolj realna je najvišji vrh v južnem delu Rosengartna - Rotwand/Roda de Vael.

Parkirava malo pred prelazom (brezplačno) in po kar strmi poti do koče Paolina. Nekaj je še bilo pohodnikov, a smo bili v manjšini, večina se pripelje z žičnico. Naprej gre pot najprej nekaj časa po ravnem, precej je križišč, dokler se ne odcepi proti sedlu Vajolon in postane precej bolj strmo. Proti sedlu je še nekaj ostankov starih vojaških objektov, nekaj je zgleda tudi obnovljenega. Vreme tu ni bilo nič kaj prijetno, gosta megla, na trenutke je tudi povleklo.

Nad sedlom se začne ferata. Nič posebnega, mislim, da je označena z A/B. Brez železja čisto lepo poplezavanje. Za tistega, ki se želi varovati, je zajla skoraj neprekinjeno. Škoda samo, da sva bila prikrajšana za razglede. Tudi na vrhu se je rahlo odprlo samo za nekaj sekund. Sva pa srečala še trojico, angleški par z gorskim vodnikom. Ok, za par seveda ne morem biti 100%, za Angleža pa kar zelo :) Gor so prišli po drugi strani, po težji ferati, ki gre po grebenu z JZ/J. Saj sem razmišljal tudi o tem...ampak v tem "brezveznem" vremenu...

Sestopijo do Vajolona in še naprej po najin poti vzpona. Ostaneva še par minut na vrhu in potem po iti poti dol. Trojico hitro ujameva, saj se cel čas striktno pripenjajo. Angež komentira, da si brez varovanja ne bi upal. Čisto prav, glede na to, da je kot pravi prvič na ferati. Vodnik je bil bolj tih. Mislim, da mu tudi ni bilo všeč, da sem bil brez pasu in svkja. Hja, me prav zanima, kako je on opremljen, ko ni "na dolžnosti".

Malico imava malo naprej od sedla na najsevernejšem delu poti. Rotwand se celo prikaže iz oblakov. Morda sva bila (čeprav dokaj pozna) še vedno prezgodnja. A glede na to, da je za pozno popoldne napovedan dež tveganje po moje ne bi bilo smiselno. Sestopiva mimo koče Rotwand/Roda de Vael in po krožni poti nazaj do izhodišča. In ponovno srečava starejši par, ki sva ju zjutraj prehitela po par minutah hoje.

malo se že zapira

in popolna megla

sva bila zgleda prehitro gor :/

Zvečer je bil res dež in naslednji dan sva "tabor" pospravljala v dežju. Ni sicer najbolj prijetna zadeva, a če veš, da imaš potem doma prostor za sušit, si že bolj pomirjen ;) Nazaj spet po daljši poti čez Avstrijo, tokrat namesto na Lienz, po vzporedni, čez Lesno dolino. Pač...ko si že tam je prilika za spoznavanje novih krajev. Pa če tudi časovno "ni upravičeno". In ja, se splača enkrat zapeljat tam čez.

Na koncu so vedno finance. Letos je dopust zgledal že kar malo "židovski", saj razen kampa (164€) in nafte (cca 70€) nisva zapravila skoraj nič. Nekaj gre na račun kratkega trajanja, saj sva poleg obilice domače zelenjave in sadja logično, prej nabavila tudi hrane za par dni. Da pač ni potrebno že prvega dne iskati trgovine. Pice niso bile na jedilniku, dokler ne pojeva domače zelenjave (torej sploh niso bile), za kakšen sladoled ali pir zvečer v mestu sem že prej napisal, da se ni izšlo...ker je bilo ob 8 že vse zaprto. Še spominke sva komaj našla. Trgovinica s spominki je bila na prelazu Sella pri povratku zaprta. Še dobro, da je delala tista na Gardeni... Aja, kamp je v redu. Nima ravno veliko sence, s septembra na 1400m je ne tako zelooo pogrešaš. Že kar luksuzni pa so tuši. In glede na to, da je v tem koncu ostalo še precej neprehojenega...morda še kdaj. :)