Dolomiti 2021

Zdaj so Dolomiti postali že tradicionalen poletni dopust. In spet v Cortina. Saj počasi bo tu okoli že zmanjkalo idej in bo treba kam drugam 🙂 Ampak za zdaj še še vedno najde kaj novega. Nenazadnje tudi že od lani planirane in še neizpeljano ture. 

Letos nisva sama pač pa v preverjeni družbi, s katero smo dali čez že Maroko. Če niti ne omenjam, da sva bila z Danijelom nekoč v nekih drugih časih...že 3 leta cimra ;)

Spravit vso opremo, od planinske, kamp in vseh cunj pa še precej kuharije za 12 dni v 1 avto bi bil kar izziv. Ampak na koncu se niti nismo trudili, saj smo štartali iz različnih lokacij. Še preden se nastanimo v kampu pa se dobimo pri 3 križih.

19.7. Jezero Sorapiš 

Za prvi dan se odpravimo na eno najbolj turističnih poti v Dolomitih. Že kar pozno popoldansko turo, do "najlepšega jezera v Dolomitih". Nič ne rečem, saj se splača videt. Tudi če si tam že četrtič. A vsaj tako lepih kotičkov je še nekaj... Torej, pot je res obljudena. Bolj pozno popoldne ali pa zjutraj je bolje kot sredi dneva. In tam res vidiš vse živo. Npr, da maska po novem ščiti pred zdrsom, dehidracijo, lakoto, soncem in mrazom. Recimo, tipični italijanski "elegantno športni turist", ki jih včasih v hribih ni bilo: mestne adidaske, hlače speglane na črto, polo majica, pulover čez ramena, "peder taška" in - maska.

Ob jezeru tudi neprijeten prizor reševanja, verjetno kakšen srčni zastoj. Pa še izteklo se ni dobro 🙁

Že zvečer se namestimo v istem kampu kot lani (Olympia), na skoraj isti parceli. No, vsaj v istem koncu kampa. Obkroženi s samimi Poljaki. Ja, letos jih je res veliko. V kampu a še nekaj prostora. V naslednjih dneh, s poslabšanjem vremena pa je zasedenost še padla. 

Aja, glede famoznega PCT, ki naj bi ga v Italiji dosledno preverjali...tega ni nikjer. Baje gledajo na meji...če ne greš čez maloobmeji prehod, kjer ni nikogar (sicer smo v večini cepljeni). Baje v notanjosti bolj pogosto ustavljajo. Ne vem...nas niso nikoli. Pri prijavi v kamp sicer podpišeš en obrazec...da nimaš vročine in ostalih simptomov, pa da nisi bil v stiku z okuženim. Torej popolnoma enako, kot lani. Picerije, gostilne, koče...nihče ne vpraša. V kampu je resnici na ljubo režim precej bolj mil, kot lani. V skupnih prostorih so zapovedane maske, a se le malokdo tega drži. Občasno se pa tudi najdejo cvetke, kot prej omenjeni elegantno športni turisti. Recimo taki, kjer je maska postal edini higienski ukrep. Tako si po opravljanju velike potrebe ni več potrebno umiti rok...poskrbi maska za vse...

neproblematično snežišče eden bolj znanih dolomitskih prizorov	Cristallo potoček napaja in na drugi strani prazni  vodni hladilnik	prva večerja ;)

20.7. Cristallino in Cima Mezzo 

Drugi dan opravimo s tem, kar se je izkazalo za najdaljšo in najtežjo turo. No, vsaj najbolj naporno. Prav zgodnje vstajanje nam še ne gre. Oz bolje rečeno, hitro jutranje odpravljanje 🙂 Šele okoli 8.20 štartamo s 3 križev. Najprej po poti 203, kjer je bilo naprej od koče Son Forca malo iskanja zaradi erozije in odnešenih odsekov poti. Pot se nato vzpne po precej razbitem terenu. In zgleda da prav zelo obljudena ni. Naprej se priključi ferati Ivan Dibona, ki se ne razlikuje kaj dosti od prejšnje poti. Razbita, tehnično nezahtevna z nekaj železja. Pa še malo gor in dol. Skratka, se kar vleče. Zadnji del, nad Veliko škrbino pa je bolj okovan in nekoliko bolj tehničen. Za tem pa prvo letošnje pivo nad 3000m. Natančneje, 3009m visok "Kristalček". 

Tudi sestop do zdaj zaprte koče Lorenzi gre po dobro okovani ferati, tudi čez kar dolg viseči most.  V škrbini tik nad sedlom je še sneg, a ne povzroča težav. Koča je zaprta od kar so zaradi dotrajanosti zaprli žičnico in je s tem usahnil dotok turistov. Samo s planinci pa kot kaže ni rentabilna. Še ena zanimivost - na koči piše 3000m, a ji v recnici do te višine manjka še krepkih 60m. Je pa kar malo žalosten pogled na te propadajoče objekte. Po drugi strani pa - mogoče ne tako slabo za naravo.

Tu se razdelimo in sam potegnem še do Srednjega Kristala 3154m. Pa mi pot ni ravno prirasla k srcu. Ferata Marino Bianchi je težja (C/D), ponekod malo na silo speljana, kar pomeni tudi vlačenje gor na moč. Pa tudi večkrat gre gor-dol. Je pa z vrha res lep pogled na Cristallo 3221m, ki je nemarkiran in precej zahteven pristop. Sestop gre vsaj v zadnjem delu po drugi poti in izpusti najtežji del. A tu se pojavi problem... Tik preden se poti ponovno združita, je snežišče. Večinoma gre pot po krajni poči, kjer je tudi sicer pot, a dobrih 10m vendarle zmanjka. Spodaj pa naklon 45+°, ki se izteče v prepad. Sej par jih je v kratkem očitno že šlo čez...a vseeno se mi je zdelo prehudo in neutemeljeno tveganje. Sneg je južen, malo globlje trd in zelo spolzek. Torej nazaj na vrh in po težji poti dol. Ravno to je še manjkalo ob že tako pozni uri... Je bil pa najtežji del pri sestopu bistveno lažji. Očitno sem z vrha dol stvar videl malo drugače in eno nogo tudi drugače postavil. Neverjetno, kako spremeni občutek en sam gib.

"Kratka feratica", kjer se je, čeprav je vrh samo 220m nad sedlom, nabralo dobrih 350m višine, mi je tako vzela skoraj 2 uri. Je bil pa potem sestop po meliščnem svetu (dobro, na nismo šli tu gor) precej hitrejši - 20min za 800m do naslednje koče. In še pred 3 križi ujamem priključek s preostalo odpravo. So si vmes privoščili še malo pavze 🙂

Na analizi turi ni nihče ravno skakal od navdušenja, da je to turo vredno ponoviti. A v hribih je vendarle vedno lepo, tudi če ni lepo. In če drugega ne, je vsaj nova izkušnja.

Aja, pametnega odgovora, zakaj je bila tura tako naporna ni. Ekstremno dolga vseeno ni, 1760m in 16,5 km (z dodatkom na Srednji vrh). Podobna statistika pri Piz Boeju v nadaljevanju ni nikogar posebej utrudila.

priprava na misijo ;)  odnešena pot diretko tu gor ne bo v redu osamelec :) colonello comandante v svojem štabu ;)  prihod na vrh Srednji kristal 3154m začetek ali konec ferate

prelaz 3 križi in posledice pač pa tu v zajle Kristalček 3008m znani most Hohe Gaisl/Croda Rossa 3146m. Eden najmanj obljudenih dolomitskih 3tisočakov. Nekoč... v resnici ni 3000m...

gremo pogled nazaj čisto romantičen prostorček razcep, tu se priključimo ferati Ivan Dibona po poličkah vse 3 Tofane, zadaj Marmolada pogled nazaj Forcella Grande 2870, zadaj Croda Bianca 2930 tam gor smo bili problem pri sestopu...torej nazaj gor pa po poti vzpona propadajoči objekti

21.7. slapovi Fanes

Že v osnovnem programu je bilo predvideno izmenično menjevanje dolge in kratke ture. Danes ni bilo nobene budilke, vstanemo ko vstanemo. Pogovarjamo se še o Col Rosi, pa posebnega navdušenja ni bilo - kljub relativni kratkosti pač ni najlažja. Danijel nato na zemljevidu najde "ene slapove" blizu. Na hitro pogledam še par opisov in gremo.

Izhodišče za dolino Fanes je cca 3km severno od kampa, na prvem ostrem ovinku po cesti za Toblach. Parkirišče tam je kar veliko, a točka je precej obljudena. Na poti, ki smo jo opravili krožno, vsaj v večjem delu, so 3 kratke in lahke feratice, ki so speljane zelo slikovito. 2x gre pot za slapom, podobno kot Peričnik, le da je tu ferata, saj je prostora manj. Pot je res lepa, že skoraj kičasta. Poleg omenjenih dveh slapov so še številne brzice, večji del poti pa gre po gozdu. Šele nad gornjim slapom se pot dvigne nad gozdno mejo. Namenili smo se še do jezerca označenega na zemljevidu...a je bolj neko močvirje, pravega jezera ni.

Torej, če je bilo včeraj na analizi ture prevladujoče mnenje "vrh pokljukan, a ne ne vleče nazaj" je bilo danes ravno obratno - "sem se še splača priti" 🙂

spodnji slap je kar konkreten lepo so to zrihtali markacisti :)

pod slapom

22.7. Cernera 2665m

Danes bi spet morala biti daljša tura...pa jo je malo zagodlo vreme. Napoved res ni obetala kaj veliko. Tam nekje do 2 naj bi še nekako bilo, potem pa konec.

Odpeljemo se na prelaz Giau, potem pa štart. Pa ne na tiste bolj znane: Guselo, Nuvolau in Averau...pač pa na J stran. Na Cernero. Za razliko o S sosed je precej manj obiskana. Nudi lep razgled na Cristallo, Sorapiš, Antelao...če seveda ni zavita v oblake - kot v našem primeru. Tura "nič posebnega" in velikega navdušenja nad turo res ni bilo. Še najbolj odveč je bila Jeleni. No, saj priznam...mogoče sem res malo tmoglavil, da če si že v Dolomitih je pač vsak dan potrebno nekam hodit 😁 Tako da v naslednjih dneh so se pokazale malo drugačne rešitve...

Aja, pot je večinoma lahka, z nekaj zahtevnejšimi vložki. Na enem delu sta na zemljevidu celo 2 iksa (ferata), a je tam vsega kakih 15m zajle in nič preveč izpostavljeno. Čelado pa priporočam. Za cel krog smo potrebovali slabe 3h v zelo zmernem tempu. Razen čisto na koncu je tempo močno narasel zaradi bližajočega se dežja. Spet se lahko pohvalim, da sem do 10 min natančno predvidel, kdaj bo dež ;) Do tu je bila napoved še zelo dobra. Za naprej pa ni bilo več take natančnosti. 

V kampu pada. Danijel se spomni, da postaviva streho, pod katero bomo lahko vsaj kuhali. No...pa za družabne večere ob kozarčku... Dreves je malo premalo, na katere bi se dalo vse pritrditi....tako da pride nekaj improvizacije. Od dodatnih, ali že zabitih klinov, pritrjevanja cerade s ščipalkami na šotor, do zlepljenih pohodnih palic, da se voda ni nabirala na terasi. Na koncu so nam tako streho samo zavidali še Čehi. Aja...takrat so bili vsi sosedi Poljaki... A v trenutkih veselja ob inovativnosti pa katastrofa! Narasla Boita je izpraznila vsebino vodnega hladilnika 🙁. Saj večinoma so bile drobnarije...a za 3l domačega sosedovega vina sem imel še nekaj časa travme... 

23.7. Piana/Toblacher Kreuz

"Da bo Trobec sit in mi celi" je rekel Danijel, ko smo se pogovarjali o "dvojnem" programu. Sam sem namreč še vedno vztrajal, da se v Dolomitih pač vsak dan hodi. A seveda tudi drugim nisem hotel preveč vsiljevat svoje volje. Pa še Valentina je bila vesela, da je v primerjavi z lani pridobila nekaj novih "zaveznikov" 😁

Skupaj se odpeljemo proti Dürensee/Landro. Od tu je eden najlepših razgledov na celotno skupino Cristallo. Medtem, ko so imeli ostali v planu sprehod ob jezerih, poleg že omenjenega še Toblaško, se sam odpravim na vrh, oz bolje rečeno planoto, ki se dviga V nad jezerom. Italijansko ime že nakazuje, da ne gre za izrazit vrh, pač pa planoto. Najvišja točka S dela je 2305m, na J pa 2324m, vmes se rahlo spusti. 

Poti 6 in 102 se od jezera najprej nekoliko oddaljita in gresta še nekaj časa po ravnem, potem pa se pot 6 - "Pot pionirjev" začne vzpenjati. Najprej po gozdu, sledi nekaj rušja, vmes pa se večkrat odpre pogled na jezero spodaj. Malo pod vrhom je razcep, kjer gre levo ferata, desno pa "normalna".  Pa ne vem, če ni ta normalna bolj...em...adrenalinska. Že pogled pod noge nakazuje, da je material v glavnem precej frišen. In tudi res, malo pred mano iz ene škrbine prileti dol projektil. Ta del, ki gre pod steno je kratek, a čelado vendarle priporočam. 

Vrh, kot rečeni, ni pravi vrh ampak planota. Z lepimi razgledi proti Cinam na V, Z opazimo zelo markanten vrh, ki sam štrli na okolico - Hohe Geisl/Croda Rossa, JZ pa so že opisani "Kristali". Po celotnem platoju pa zelo veliko ostankov 1. svetovne vojne. Vsem znana Soška fronta je od Rombona zavila proti Z in se nadaljevala čez Karnijske Alpe in praktično celotne Dolomite. In tu ostanke srečamo skoraj na vsakem koraku, ogromno je muzejev na prostem, ostankov kavern, rovov, utrdb. Mnoge ferate v Dolomitih vodijo po nekdanjih vojaških poteh. A resnici na ljubo je potrebno povedati, da boji v Dolomitih niso bili nikoli tako srditi in krvavi, kot v Posočju. Italija je namreč skoraj vse svoje sile uperjala v to, da ji bi uspel preboj proti Trstu in Ljubljani.

Tudi danes popoldne je bil napovedan dež. Nekaj oblakov se je že nabralo, vmes še sonce. Ljudi pa še veliko na vrhu. Glede na ne posebno obljudenost Poti pionirjev...očitno večina prede gor po - Poti turistov 😁. Ja, dejansko je tako ime. Čisto uradno. Recimo malo lažja od Poti pionirjev, a ne čisto turistična. Tudi tu je možno zaiti, kar je dokazal nemško govoreči par, ki sem ju srečal pri sestopu (onadva pri vzponu). Zanimalo ju je, kje se tu pride do jezera. Najprej me spravita v zadrego, ker res nisem vedel, kje bi bilo gor kakšno jezero...a hitro ugotovim, da mislita tistega spodaj. In ko pokažem najprej na (papirnem) zemljevidu, potem pa še na njunem telefonu, do kam morata sestopiti, da se odcepi pot do jezera pa razodetje - to je pot, po kateri sta prišla. Mimo jezera. In potem sta zagrizla kolena v hrib, da bosta prišla do jezera.

24.7. Piz Boe 3152m

Vsi smo že bili gor enkrat v preteklosti. A tokrat je bil načrt malo drugače, kot tisti "bogi 2 uri" vzpona iz Pordoja. Malo bolj doživeti celotno skupino Sella, ki ima res neko unikatno formo. Strme stene in odrezane doline med njimi kar nekako spominjajo na Grand canyon.

Danes smo prvič in zadnjič res zgodnji. Ob 5.00 štart iz kampa smo rekli. Pa je bilo tako zraven akademskih 15min...pa še kakšna več. Malo se je že mudilo za jutranjo romantiko. Že lani si je namreč Valentina zamislila cvrta jajčka na Passo Giau ob sončnem vzhodu. In vzhod naj bi bil ob 5.42. Še dobro, da nismo prej jedli...in v avtu nihče ni mogel bruhat 😁 Ampak se je izšlo. Aja, sonce v resnici pokuka ven kake 4-5 min kasneje. Zgleda je preračun narejen na kroglo z dokaj ravnim površjem. 

Dan se je torej začel perfektno. Zadovoljni in siti se odpeljemo proti prelazu Campolungo. Tu se usmerimo na pot 638, ki gre po makadamski cesti, a že kmalu prečimo levo na precej lepšo potko proti Kaisehutte. Potke ni na zemljevidih, a je lepo sledljiva. Od koče naprej je spet "bolj glavna" pot 636. Že kar kmalu gre pot skozi zanimiv pojav štrlečih ošpičenih skal, ki od malo dlje zgleda skoraj kot "naravni Stonehenge".  Okoli 9 sonce že pošteno pripeka, a se kmalu za tem začnejo pojavljati posamezni oblaki in meglice. Ja, tudi za danes vremenska napoved ni čisto idealna, mogoče celo kakšna kapljica. A se je na koncu bolj ko ne izšlo 🙂

Pod kočo Franz Kostner krajša pavza in potem naprej proti ferati Vallon. Na začetnem delu ferate, pred mostom, so zajle precej ohlapne, klini pa močno narazen. A ta del res ni težaven. Z mostom pa se začne bolj zanimiv del. Že sam most. Ni dolg, z zajlami zgleda čvrsto pritrjen...a ko stopiš nanj - na od slapu mokre kovinske lamele, ki visijo rahlo naprej in rahlo navznoter proti slapu, kar malo naraste adrenalin. Seveda je v tem delu nastalo tudi največ fotografij in filmčkov 🙂. Nad mostom pa sledi najtežji del, skoraj navpična stena (C). A stena je lepa, skala kompaktna in lepo speljano. Ni se potrebno vlačit gor na moč. Pravzaprav mi je celo uspelo splezat samo po skali, brez dotikanja železja. Razen, kadar sem se vpenjal. Je pa del dokaj kratek. 

Teren se spet poravna potem pa se začne rahlo vzpenjat. Zadaj je pokaže Piz da Lech. "pizda leh". Ne, nima veze z nobenim organom, Jezerski vrh bi bil po naše. In če že kdo razmišlja, da nekaj ne gre skupaj z Italijanščino, res ne gre. Tudi Piz Boe ne. Imena so ladinska. Ladinščino naj bi danes govorilo okoli 45.000 ljudi, najbolj pa je razširjena prav tu okoli. Od Italijanščine se kar precej razlikuje, je pa precej bolj podobna Furlanščini. Oba jezika sta namreč retoromanskega izvora. 

Ob veličastnih razgledih se vzpenjamo naprej in dosežemo Piz Lech Dlace 3009m. Ja, ta pot ne samo da je lepa in razgibana, pripelje kar na 3 3tisočake! Naslednji je Cresta Strenat 3124m, tudi drugi najvišji vrh v skupini Sella. A kar malo dvomim, da je relativna višina vrha 30m. Toliko naj bi bila po nekem pravilu za samostojni vrh. Mali Triglav recimo izpolnjuje ta pogoj. 

Pot gre tu po grebenu ali tik pod njim in občutil se je zmeren zahodnik. Načeloma topel veter, a na 3000m te ne ravno ogreje. Sicer nič motečega...razen če bi na vrhu rad ležal 1 uro. Pa smo na vrhu le našli zavetje in lahko uživali dolgo malico ob piru 🙂 Če je že bilo nekaj pritoževanja nad mojim preveč natrpanim programom, sem pa vsaj vedno poskrbel, da je na vrh varno prišla runda pira...za malo motivacije 😁

Sestopimo po poti 638. Kar nekaj se jih še vzpenja. Pa čeprav ta pot niti ni najbolj oblegana, glavnina jih zagotovo pride z žičnico. Srečamo tudi Slovenca. Malo sta zašla in šla s Pordoja po daljši poti. Malo potožita še o tečnem žlebu, ki nas še čaka. In bi se kar strinjal, del je rahlo tečen. Za gor bi rekel da še bolj, sploh tik pod žlebom, kjer je melišče. Je bil pa v nadaljevanju toliko bolj veličasten pogled na mogočne previse, pod katerimi je potekala pot. Naprej mimo koče Kostner in na tem mestu prehojena pot začne risati osmico. Še mimo jezera Boe in zadnji del po cesti oz malo kar čez smučišče. In ravno se je še izšlo pred dežjem. Če ga je potem sploh kaj bilo. Za konec pade še ženska komanda, ki pravi, na Pordoi kupovat kramo. No...spominke ;)

25.7. Lagazuoi 2778m

Če smo čist natančni, mali Lagazuoi. Veliki je malo dlje stran in nanj poti ni. Sicer pa smo danes spet imeli dvojni program. Baje po včerajšnji daljši prija nekaj regeneracije. No, sam si tega nisem zamislil kot sprehod do Cortine 😁 Navsezadnje je danes zadnji dan tu.

Lagazuoi je eden tistih vrhov, ki je povsem prevrtan od "Velike vojne". Vsekakor nekaj, kar se mi je zdelo zanimivo pogledat. Parkiran na Falzaregu pri žičnici, ki vozi na vrh "najbolj turistične". Cca 250m je zmernega vzpona po poti 402 do razcepa, desno se nadaljuje običajna pot na vrh, leve je pa bolj zanimiv del skozi kaverne. Naprej se pot še enkrat razdeli. Levo gre proti Martinijevi polici, ki je slepa ulica. Zares konec te poti je s slepim rovom, ki pa pripelje že kar visoko. Verjetno je bil plan, da bi nekoč prišel do vrha. A se splača sprehodit v to smer in si ogledat sledi človeške domišljije, ki je vojaške objekte umestila v te prepadne stene. Desna pot pripelje do vrha. Po dolgem strmem tunelu.

"Alle kommt mit Helmn" je kar malo prestrašeno v telefon nekomu sporočila gospa kmalu po začetku poti. Ja, čelada je obvezna. Razen, če bi se šel kdo igrico, kako dobi čim več bušk. Sam sem ene 4-5x zadel v strop. 1x s precej veliko silo. Mogoče ne bi bila samo buška... Tudi svetilka je obvezna. Danes se to lahko reši s telefonom, a je bolje, če sta obe roki prosti. V tunelih je stalno mokro in spolzko. V obzir glede obutve. Pa uradno gre za ferato. A je SVK od vsega še najmanj nujna stvar. Je pa povsod zajla, še skozi tunele. Del proti Martinijevi polici je precej bolj izpostavljen, kot pot, ki vodi gor. Logično, če je slednja večinoma v tunelu 😁

Na vrhu megleno in nekoliko vetrovno. Ljudi pa vseeno ogromno. Skozi tunele sem jih kar nekaj srečal, a glede na maso na vrhu, tam hodi manjšina. Aja...žičnica pa to 😁

Sestopim po poti Cesarskih strelcev (Kaiserjäger Steig). Pot je nekoliko okovana, na enem delu je tudi mostiček. Včasih je šla verjetno okoli - glede na sledi v skali. Meni se je zdel krog v tej smeri najbolj smiseln. Obstajata pa vsaj še 2 varianti za vzpon in/ali sestop.

Zmenimo se, da v Cortini poberem ostale "na sprehodu", oz še pred tem polen pico - baje so bile dobre, sladica pa celo na račun hiše (verjetno nenamerno) - a postanem žrtev popoldanske sieste in se za pico lar lepo obrišem pod nosom. Pa nisem bil edina žrtev...Danijel se je namenil v paleontološki muzej (sem bil v njem 2 leti nazaj, se splača pogledat), kjer so ravno tako imeli počitek. Saj tokrat hudega presenečenja ni bilo, prvič v Cortini sem bil pa kar malo presenečen, da imajo tu v hribi te bolj mediteranske navade. 

26.7 --> Riva del Garda

Zadnje popoldneve je bila vremenska napoved bolj slaba, a je bilo skoraj vedno nekaj pozitivnega presenečenja. Za naprej pa je kazalo, da je res konec. Ne samo popoldne, ampak celodnevni dež. Tako, da je skrajni čas, da se odpravimo v toplejše kraje. Malo nas je že skrbelo, kako bomo v dežju sploh pakirali in pospravljali šotore, a je kot naročeno, ravno zjutraj, po deževni noči in deževnem nadaljevanju, za kake 3 ure posijalo sonce. Čudovito!

Pot v stilu gorskih etap na kolesarskih dirkah :) Falzarego, Pordoi, za konec dolomitskega dela (a ne zadnji prelaz) pa še Karersee. Zelo slikovito jezero...a ogled v dežju ni nikogar navduševal. V Bolzanu naletimo ravno v prometno konico. Glede na uro sodeč...so vsi silili domov zaradi sieste... Na Gardskem jezeru pa že klasično iskanje prostega kampa. Igra gre tako, da začneš pri prvem iz smeri prihoda in upaš, da dobiš kakšnega na obali. Če ne gre, so še tisti bolj odmaknjeni od obale. Tokrat je šlo. V zadnjem poskusu - Al Cor je najbolj vzhoden v tem delu. 

Kampi so predvsem polni Nemce. Nekaj je še Nizozemcev in Avstrijcev...potem je pa že skoraj to to. Tu dve vozili nista nekompatibilni z eno parcelo (kot v Cortini), a naslednji podvig je bil, kako spravit 2 šotora in 2 avta na eno parcelo. Ko je bila sestavljanka že skoraj rešena, pa se nas usmili sosed in ponudi parkirno mesto. Ker je bil tam s kamperjem tako ali tako ni potreboval dodatnega označenega parkirnega mesta. 

Vse, vključno z že preizkušeno dodatno streho (cerado) je bilo postavljeno pred dežjem. Za zvečer so bili zelo slabi obeti. Ta del je bil ravno na meji opozorila za točo. In nekaj jo je tudi bilo, sicer precej drobne. Za razliko od slabih 80km oddaljene Brescie, kjer je neusmiljeno klestilo in je bila gmotna škoda menda milijonska. 

Nalivi so pustili posledice tudi na temperaturi vode. 13°C je pisalo na plaži. Na neki internetni strani je bil podatek 18. Po občutku bi rekel, da nekje vmes. Vsekakor osvežilno. In dejansko tudi kar hladneje, kot dan kasneje, ko je pisalo 17. Takrat se je že skoraj dalo "namakat". Tudi število kopalcev se je v enem dnevu občutno povečalo. A večina jih sem očitno hodi surfat. Nemogoče je bilo oceniti število surfov na jezeru in tudi pri večini kamperjev so bili zraven zloženi surfi. Ali vsaj supi. Slednje bi rekel, da je druga najbolj masovna vodna aktivnost. Kopanje je šele tretje. Lani, ob toplejši vodi so bila ta razmerja, če me spomin ne vara, vendarle malo drugačna. 

28.7. Cima Capi 909m

Sem smo prišli bolj počivat. 🙂 Pa vendar si nisem mogel pomagat, da ne bi v program skoraj za vsak dan napisal enega pohoda. 😁 Večinoma neke krajše ferate. Tu okoli jih je kar precej. Večinoma z lepim razgledom na jezero. A realizacija ni bila ravno visoka. 

Cima Capi se zelo strmo, skoraj navpično dviga dobrih 800m nad jezerom. Gladina je namreč na 65m. Lahko bi se odpravili kar peš iz Rive, a smo si spodnji del prihranili in se odpeljali do Biacese. Slikovita vasica je samo dober kilometer zračne linije od jezera, a že dobrih 350m više. 

Pot se iz vasi dvigne, potem pa skoraj ravno preči do točke nad jezerom, kjer se začne ferata. Tu se tudi priključi pot iz Rive. Pred vstopom v pravo sten je še nekaj ogrevanja, potem pa se začne zares. Ferata Fausto Susatti (C) je kar lepo speljana čez prehode v strmi steni. Najboljše pa je, da je skala na tej nadmorski višini precej bolj kompaktna, kot tista na 2000+m, saj ni izpostavljena stalnemu taljenju in ponovnemu zmrzovanju snega v pomladanskem času. So pa "standardni oprimki in stopi" že kar precej zlizani. A v suhem načeloma še gre brez težav. 

Tudi tu so ostanki 1. svetovne vojne. Severni del Gardskega jezera je še spadal pod Avstroogrsko. In tu so bile številne opazovalne točke proti Baldu, ki so ga na začetku vojne zasedli Italijani. Razgledi pa so res fantastični. Strme stene, voda globoko spodaj, na drugi strani pa spet strma pobočja, spominja na fjord. Le da to temperature malo drugačne, kot na Norveškem. Ja, vroče pa je bilo. A tudi to ni pokvarilo veselja ob lepih razgledih. 

V Rivi in okolici ni bi na spregled slovenskih registracij, a če kje srečaš Slovence je to v hribih. 🙂 Pokramljamo s parom, ki je nastanjen v Limoneju in hribolazi tu okoli, nato pa začnemo sestopati. Pot se nadaljuje po grebenu, na razcepu se usmerimo levo, mimo bivaka Arcioni. Čudno, da je označen za bivak, saj ima oskrbnika in delujoč šank. Tu navijam še za Cimo Rocca. Saj je samo 200m...a odzivi so bili vse prej kot navdušujoči. 😁

Odpeljemo se še do jezera Ledro, kjer pojemo največjo, najcenejšo pico tokratnega dopusta. Pa tudi okusna je bila. Kar malo je zadišalo po Sloveniji. Jezero, približno v velikosti Blejskega, ki leži na višini 655m pa je kar občutno toplejše od Gardskega. Verjetno že celih 20°C. Pa nobenih kopalk in brisač s sabo...

29.7. konec... 🙁

Kot vedno, je šel dopust prehitro mimo. Pa čeprav je bil občutek, da je od prejšnjega ponedeljka preteklo že veliko časa, predvsem pa se je vmes veliko zgodilo. Kakorkoli že, pot domov ni bila po najhitrejši možni. Postanek tu, postanek tam...zadnji pa ob jezeru Fimon. Jezerce sicer nič kaj posebnega, urejene sprehajalne potke za Vicenčane, da se malo umaknejo iz mesta ter parkirni prostor v senci...za zadnje kosilo - zadnja pašta s tuno in dodatki 🙂 Dobro je služil nov kuhalnik za 25€. Edino pri plinu je malo požrešen...pa tudi to odtehta, ko je pašta ali rižota skuhana skoraj tako hitro kot na indukciji. 

Ko pride na vrsto še "dolg" dopusta, torej razpakiranje in procesiranje 3 strojev cunj pa je tudi čas za strnitev zadnjih misli. Vse skupaj precej podobno kot lani. Korona histerija še vedno je. Ampak imam občutek, da manjša kot pri nas. Morda pa, ker zaradi dopusta nisem nič kaj spremljal novic...in se in iz vsakega medija kazal Pacientov fris. 

Cene so šle malenkost gor. V Cortini - tam smo zaradi omejitve glede vozil morali vzeti 2 parceli, je tako prišlo 19,60€/osebo/noč. V Rivi (oz, tam je že Torbole) pa 15€. Gorivo je v Italiji še vedno precej dražje, kot pri nas. A od kar je pri nas cena "liberalizirala" se procentualno gledano cena zmanjšuje. Ob skupno približno 1250 prevoženih km je bilo dovolj pol tanka v Italiji. Hrana in pijača je nekje na lanski ravni. Standard v piceriji v kampu Cortina (tista, ki sva jo imela od prej v dobrem spominu), je padel. Mi je pa po 3 letih končno uspelo najti navaden jogurt brez dodanega sladkorja 🙂 (eden od večjih šokov prvega dopusta v Dolomitih so bili sladkani navadni jogurti). Končna finančna bilanca je tako nekje (malo zaokroženo, morda sem kaj pozabil) okoli 380 € po osebi. Za 11 dni super dopusta, ki ti da več kot vsak 5-zvezdnični hotel 🙂

Fotografije: vsi prisotni