Visoka Rezjanska/Ta visoka Rosojanska (9.-10.9.2023)

Visoka Rezjanska pot, oz Ta visoka Rosojanska lahko preprosto rečemo, da je krožna pot, ki obkroži dolino Rezije po vrhovih in grebenih, ki jo obdajajo. A v resnici ni čisto tako. "Uradna verzija" ni krožna, saj se začne v Koritu in konča v Solbici (ali obratno), še manj drži, da obkroži Rezijo. Pot pri tem premeri 3000 višinskih metrov in 25km, ponuja pa res fantastične razglede in obilico grebenskih užitkov. A v prvi vrti je potrebno povedati, da gre za zelo zahtevno pot, sicer označeno, a skoraj nič varovano in torej namenjeno samo izkušenim gornikom.

Nekaj časa sem jo imel že v planu, po zemljevidu precej natačno premerim, kje naj bi šla. A potem ugotovim, da je v resnici krajša...ampak...nekako vztrajam pri tem, kar sem si zamislil...torej do konca po grebnih. Urške ni potrebno nič prepričevat, že ob sami omembi takoj zastriže z ušesi, saj so jim menda na ferajnu rekli, da gre za najlepše (šodrovsko) grebensko prečenje pri nas. Marko jo je pa tako ali tako imel pomoje v planu še precej dlje kot jaz. Na koncu se pridruži še Janez, ki jo je edini že prehodil, a čisto razumem, da se človek na tako pot z veseljem odpravi večkrat...tudi jaz se bom še. V močni zasedbi tako krenemo na 2. septembrski vikend.

Za prvi dan je hoje bolj malo. Ni pa malo višincev in tudi ruzaki niso lahko. Tu je problem predvsem voda...torej jo je za "dolga" 2 dneva bolj ko ne vso potrebno tovorit s sabo. Zadnji izvir, kjer čisto malo kaplja je malo pod "Igorjem". 6l sem tovoril s sabo, od tega je bil približno 1l namenjen kuhanju. Pa še 2 pira, da si malo razdelimo. Sicer pa smo bili vsi tam nekje na 5l, še najmanj Janez (saj ga je tudi najmanj skupaj), pa nihče ni prinesel niti kapljice v dolino. Res pa, da ni bil nihče dehidriran.

Do Zavetišča Igorja Crassa (1655m) naj bi bil natanko vertikalni kilometer. A je vsaj od tistega velikega parkirišča v Solbici več, že blizu 1100m. Pot pa večino časa niti ni ekstremno strma. Dobro je tudi, da gre kar lep del po gozdu...ob poznem štartu postaja že vroče... Večkrat nas preleti helikopter in sestopajoči planinec pove, da kočo ravno obnavljajo, zato helikopter. Ko pridemo gor res zgleda kot delovna akcija...a se le ta že počasi zaključuje in se preveša v malico. Udeleženci imajo še kratko slovesnost ob govoru in dvigu zastave, potem pa si privoščijo žlahtno kapljico in tudi nas pogostijo s "špumantejem".😁

Pozdravimo se in nadaljujemo po poti. Najprej dolgo prečenje po ravnem... me že tu malo matra, kako bi bilo kar po grebenu na Žrd. Ampak ok...drugič...tudi Rezjanska gre po markirani. Srečamo še skupino 5 kolesarjev, na južnem pobočju pa postaja vedno bolj jasno, zakaj se te poti res ne hodi sredi poletja. Sploh zadnjih 400m, ko se od glavne poti odcepi komaj vidna (a z možicem označena) stezica na Žrd (2324). So pa dobro vidni rdeči trikotniki, ki značujejo Visoko Rezjansko. Tu gre res skoraj navpično gor, ob slabi uhojenosti in bujnih in gostih šopih trave je potrebno kar pazit, kam stopiš.

Z Žrda se odpre fantascičen razgled. Od Dolomitov v daljavi, Montaž, Viš, Rabeljsko jezero, Mangrt, Jalovec, Loška stena...in pred nami mogočen masiv Kanina. Tu si lahko vzamemo precej časa. Do bivaka Marušič je samo še kratek sestop...do sem smo celo hitreje, kot sem mislil,ravno 4h hoje.

Tisti kratek sestop vendarle ni samo sestop. Že tu se začne lep grebenček, vrh Žrda je precej razpotegnjen, iz sta vrhova 2. Če je proti J strmi travnato pobočje pa je proti S skoraj povsem odrezano v prepad. A ne preveč, da se tam ne bi pasla čredica kozorogov. Pred bivakom še vzpon na Grubijo. Ne tako izrazit vrh, od koder pa je lep pogled na Žrd.

Za večerjo se prav prileže rižota...ter še veliko drugega zraven. Hrane imamo res več kot za 2 dni. Tudi na koncu se to potrdi. Ko pridemo do bivaka, smo sami. Zgleda, da si oddahne predvsem Janez, saj je bil v prejšnjem poskusu nabito poln. A v resnici si vsi...saj smo čisto vsi taktizirali brez spalke, samo z rjuho. Je le teža in volumen... Bivak ima 9 ležišč in je res "nadstandardno" opremljen. Udobni jogiji, deke, celo luč in polnilnica za elektronske naprave. Kasneje prideta še Savinjčana, ki imata ju3 plan na Kanin in dol. Že v pozni noči pa še naša zadnja članica, ki je bila danes zadržana...seveda iz druge strani, po najkrajši iz doline.

V celotnem svetu Julijskih Alp prevladuje kraški teren, a tu je še bolj izrazit. Kanin je na splošno znan kot najbolj namočeno področje pri nas, zahodni predeli imajo še več padavin...po 5000mm letno. Zato pa vse polno globokih škrapelj in žlebičov, brezen in ostalih kraških pojavov. Nič čudnega, da je v bližini še jamarski bivak.

Jutro je toplo. Bolj kot prejšnji večer. Kozorogi nas pozdravljajo pri zajtrku ob vzhajajočem soncu. Zgleda jih bolj kot ostanki hrane zanimajo minerali...tisti...po opravljanju (male) potrebe 😅 Pa naj bo tako, če jim paše. Lahko bi rekli, da jim pomahamo in gremo najprej. A nas še nekaj časa spremljajo. Še ena čreda se nahaja malo višje. Do vstopa v zavarovan plezalni del poti. Ferata Grasselli. Tako kot vse italijanske ferate ima na začetku tablo obvezni uporabi zaščitne opreme. Do vrha Krnice (2441) je res močno okovana in si s samovarovanje lahko pomagaš. Od tu naprej do vrha Visokega Kanina (2587) pa niti ne več kaj dosti. Vseeno ta del ni najtežji, je pa na določenih mestih potrebna previdnost zaradi pošodrane podlage.

Kmalu za nami je na vrhu prej omenjeni štajerski par ter še 2 punci, ki nadaljujeta proti Malemu Kaninu (2571). Visoki Kanin je od vsega tu okoli še najbolj obiskan, a je verjetno še malo prezgodaj...ob 10 gremo že naprej 🙂. Na Malem Kaninu srečamo še starejši Italijana, ki delata okrog (v skrajšani obliki) v obratni smeri in sta prespala v bivaku Costantini, potem pa smo naslednjih nekaj ur sami.

Že prej je bilo nekaj lepega grebena, a tu se zares začne prava poezija. Sestop s Kanina in potem vzpon na Črni Vogel (2422), spet sestop, potem Laška Planja (2446) in nazadnje še Vrh Žlebi (2317). Greben je dolg, izpostavljen, a z vseeno dovolj prostora. Plezanje je do dvojke. Skala je večinoma dobra in kompaktna, a previdnost je vseeno potrebna, saj čisto 100% vendarle ni vse. Orientacijsko pa ni zahtevno, saj je dokaj na gosto označeno s trikotniki Skratka, tu pridemo blizu tistemu pojmu "markirano brezpotje" (karkoli že je to) 😅

Proti Žlebi najdemo edino železje po Kaninu (zajla in par skob), del sestopa pa zgleda rahlo zagoneten, saj se trikotniki precej oddaljijo od grebena, a se mu hitro spet priključijo. Morda bi šlo tudi po grebenu...je pa verjetno malo težje. Po izteku tega dela pa se tudi zaključuje najlepši del. Res je kar dolg...a...hja, lepega vedno prehitro konec 😅 Sestop v sedlo Med Baban (2025) in potem, ker je že tu, še vzpon na Veliko Babo (2160). Ta ne spada več v Visoko Rezjansko in tudi nič posebnega ni, par minut grizenja kolen v klanec. Sestop in v senci nekje pod Babo še zadnja malica.

Lahko bi se od bivaka Costantini spustili dol. Lahko tudi od vrha Skutnika (1720). Ta predstavlja začetek dolgega zelena grebena, ki omejuje južni rob Rezije. Ampak ne, moja prva ideja je bila, da Rezjanska pač obkroži Rezijo...torej nadaljujemo po zelenem grebenčku. Pa še večjemu delu asfalta se bomo tako izognili 😁

Tura je bila do sem že kar dolga in naporna. Zdaj pa se nadaljuje v lahek "sprehajalni" del. Grebenček gre malo gor, malo dol, po potki tu zgleda hodijo predvsem ovce. Podlaga je mehka travnata, na trenutke celo blatna. Hm...na Kaninu pa puščava... Skratka, po taki potki bi lahko hodil še ure... Pa še en razlog, zakaj se splača izbrati to pot - je kot neka panoramska steza, od koder še nekaj časa občudujemo vso veličino danes, pa tudi včeraj prehojenega in preplezanega. In si sam pri sebi misliš "res je dolga"...

Pred Kilo (1419) se desno odcepi stranski greben, po katerem se spustimo. Najprej po gozdu, potem mimo vikendov in po makadamski cesti do asfalta. Po zemljevidu so vrisane steze, ki sekajo makadamsko cesto. A so tudi ti imeli ujmo in ne vidimo ravno smisla v prebijanju čez podrta drevesa. Je pa res, dolg makadam ni tako prijeten kot potka po grebenu prej. Še manj prijeten je čisto zadnji del, kak kilometer in pol asfalta. Sploh, ko se je potrebno od dna doline spet dvignit 100m do Solbice. A to vzameš v zakup po taki krasni turi. Na analizi ture odkrijemo še dobro pivo...edino...izredno hlapno je...😅

Pa še malo o sami dolžini. Torej, "uradna" verzija je 25km in 2900-3000m vzpona, odvisno v kateri smeri greš. Iz Solbice je več. Tu nastane problem, ker ni krožna. Med Solbico in Koritom je 5km asfalta in 100m globoka dolina. Čeprav nekateri viri trdijo, da je bila originalna zamisel Polhov in Rezije in leta 1981 krožna...ker se pač niso vozili in so šli peš. 😁 Pot tudi ne vključuje Vrha Grubije in Velike Babe, kar skupaj nanese 230-240m. A ker smo že tu, bi bilo škoda izpustiti. 😉 Nazadnje pa še zelen greben od Skutnika do Kile in dooolg makadamski spust...a je vredno prehodit vsak meter 😁 Časovno je vse skupaj trajalo prvi dan dobih 5h, drugi pa ravno okroglih 10. Neto hoje.