Prečenje Kumlehov (2.9.2023)

september 05, 2023

Kumlehi, ki se neaprej nadaljujejo v Robičje, so ne preveč znan in tudi ne preveč "ugleden" greben, ki se dviga desno nad cesto, če se iz Kranjske Gore vzpenjamo na Vršič. Seveda popolnoma zbledijo, ko pa se levo dvigajo mogočni Špik, Škrlatica, Prisojnik... Morda še najbolj veličasten zgleda najnižji v grebenu - Škrinjek, ki ga opazujejo kopalci iz Jasne - verjetno večina niti ne ve, kako se imenuje 😆

In tudi zares tega grebena ne moremo opisovati v kakšnih presežkih. Plezanja ni posebej veliko, niti ni posebej lepo. Razbita in majava skala ter gosta poraščenost z rušjem. "Razbita dvojka" sem večkrat zasledil...zelo dober opis dejanskega stanja. A čeprav gre za brezpotje, v resnici to ni, saj je steza relativno dobro sledljiva (seveda je še vedno potreben občutek za orientacijo), tudi žaga je v preteklosti tu pela med rušjem. Na najtežjih in najbolj izpostavljenih odsekih pa je zajla. 2 kosa, vsak kakih 15-20m. Seveda zajla ni namenjena kakšni uporabi SVKja.😉

Ta greben sem imel že nekaj časa nagledan. Ob pomanjkanju oz odsotnosti objav/opisov nadaljevanja grebena sem se tudi "glasno" spraševal o tem in dobil tudi nekaj opisov. Hvala Janezu (ne "našemu Janezu) in Andreju za odgovora...a kot sem že prej predvideval...srce bi, glava pa je rekla da pač ne bo šlo...da so za po šihtu Kumlehi in to je to, za kaj več si bo pa potrebno vzet cel dan...

13.45 smo se zmenili da poberem Urško, 14.00 še Janeza. Plan, ki bi deloval (oz skoraj je) do sekunde natančno...če se ne bi v Vodicah z Urško čakala en drugega dobrih 10 min - na istem mestu! Samo kombi je bil vmes. A brezveze debatirati o tem, tako ali tako se je v nadaljevanju bolj zavleklo zaradi silne količine turistov. AC zapustimo že v Lescah in potem počasi skozi Jesenice do Kranjske gore. Presenetljivo pa je parkirišče na 2. ovinku vršiške ceste povsem prazno.

Pot gre gor najprej po gozdni cesti, potem jo na primernem mestu zapusti. Zgleda smo bili malo neučakani in jo še prehitro zapustili ter malo bolj strmo zagrizli v breg, dokler se nam z leve ne spet pokaže potka, ki dobro sledljiva vodi na sedlo in potem na vrh Škrbinjeka (1341m). Ta ni posebej znan razglednik, a sem med vejami vseeno pokaže nekaj razgledov.

Malo sestopa po že prehojeni in potem naprej na Mali Kumleh (1447). Ta je še manj izrazit in bolj gozdnat od Škrbinjeka. Do tu je še lahka pot. Potem čisto malo sestopa in prvič se odpre pogled na Veliki Kumleh (1664). Zdaj postane pot precej bolj strma in postopoma tudi vse težja. Gozd pa zamenja rušje. Je pa pot kar zadovoljivo sledljiva. Pri velikem podoru gre desno in potem spet gor. Parkrat se mi zdi, da bi bilo malo pod grebenom lažje in se ga držimo bolj pogosto, kot je potrebno. So pa razgledi lepši.🙂

Iz vrha pa se zopet pokaže nov vrh - Kumlehova glava (1788). No, kar nekako 2 glavi je videti od tu. Spust iz Velikega Kumleha bi ocenil kot najtežji del. Malo že zato, ker je spust. Izpostavljenost je tu največja, teren je razbit in je res potrebna pazljivost, kaj primeš. Tu sta tudi omenjeni 2 zajli. Prva gre najprej horizontalno, zadnji del pa visi v "prosti pad" in je pred tem fiksiran z gurtno. Brez tega bi imela zajla bolj malo pomena. Saj nekoč, pred tem je baje že bil svedrovec, pa mu je zob časa vzel funkcijo... No, brez tega bingljajočega dela zajle v 4 metrskem skoku morda ne bi bilo napačno razmišljati o abzajlu.

V nadaljevanju adrenalin nekoliko popusti, previdnost je še potrebna. Sledi še več spusta pod visokim sklanim rogljem in potem po šodrastem/meliščnatem terenu strmo gor. Ta del, do vrha "nižje glave" je tudi najbolj str, večkrat si na vseh 4 in grabiš vse kar pomaga pri vzponu. Rušje je precej praktično "postavljeno". Do vrha je omembe vredna še razbita škrbinica med obema glavama. Ne tako tehnično zahtevna kot...ja, razbita in pošodrana.

Na vrhu lep pozno popoldanski/večerni razgled. Jasno nebo s posamičnimi oblački in nizkim soncem deluje prav čarobno. Rahel vetrič, a nobenega mraza. Hmeljeva kapljica in prigrizki...pa vse skupaj deluje že koraj kot piknik.😁 Nič se ne mudi za dol. A naposled je potrebno sestopit - tu je ves čas lahka pot - in do avta pridemo ravno preden bi bile potrebne lučke.

Zaradi rušja sem imel dolge hlače, a so bile precej nepotrebne. Dejansko rušje ni problem, saj so prehodi uhojeni, veje požagane. Niti blizu tistemu mazohizmu med Bavškim Grintavcem in Svinjakom. O "lepoti plezanja" pa bom tudi rekel, da se ne more primerjati s podobno dolgo turo čez Kaptana. Seveda je to še vedno subjektivno mnenje. O časovnici pa tako...recimo da nas je Janez "malo priganjal" in smo na Kumlehovi glavi približno 3h15 po štartu. Sestopa je ravno okroglo uro.