Greben Črne gore in Mlinaric (19.11.2023)

november 21, 2023

Greben Črne gore in Mlinaric je kar dolg greben, ki ločuje triglavski dolini Vrata in Kot in se naprej nadaljuje v Vrbanove špice. Prečenje je na hribi.net opisano kot zahtevna neoznačena pot, a si nekateri krajši odseki vsekakor zaslužijo oceno ZZ. Še posebej del, kjer je potrebno kakih 5-6m preplezat navzdol zna biti psihično kar naporen za nekoga, ki ni vajen nevarovanega ZZ terena. Pa fajn je iti z 2 avti. No, z ekološkega vidika ne, a je potem prišparanih dodatnih 8km, od tega lep del nabijanja asfalta. 🙂 Ker se nas je nabralo 6, niso bili niti potrebni izgovori....in je pri tem tudi ostalo, čeprav je eno članico doma zadržala bolezen. A bi nas zaradi tega skoraj kaznovala "karma" in ni veliko mnajkalo, da bi bilo potrebno cel krog peš...še dobro, da se še kdo vozi mimo...😅

7.30 smo zmenjeni v Mojstrani. En avto potem pustimo v Poldovem rovtu in začnemo na koncu Mojstrane. Pri mostu, oz tabli za štetje prometa. Za začetni del je potrebnega nekaj občutka, saj je polno nekih poti in gozdarskih vlak. No, potrebno je samo iti v pravo smer 😆 Malo višje gor že prvo pravo brezpotje - prebijanje čez podrta drevesa. Poletno neurje, zaradi katerega so takrat zaprli Kot in Krmo je tudi tu pustilo svoj pečat.

Pri Turnih (1349m), kjer je tudi bivak, dosežemo vrh grebena. Ne, da ne bo več klanca, bo pa od tu tudi dol, ne samo gor. Odpirati se začne pogled na Martuljško skupino, a še dolgo je greben pokrit z gozdom. Črna gora (1387) je komaj zaznaven vrh, Predelov vrh (1460) že nekoliko bolj. Sestop v Nizko dolino (1357) je tudi največji posamični sestop znotraj grebena, potem pa se na Lengarjevi glavi (1498) končno dvignemo iz gozda. Pogled se odpre v vse smeri, oblaki se dokončno trgajo in obeta se čudovito nadaljevanje. Sploh, ker tudi teren počasi postaja malo težji.

Na Požarju (1543) pa smo zares v skalah. Teren je bolj izpostavljen s pogostimi poplezavanji. Na okoli 1600m se v osojah pojavijo prve manjše zaplate snega. Naprej so zaplate vse pogostejše in debelejše. Ni za zimsko opremo, je vmes preveč kopnega, je pa potrebna velika previdnost in navajenost na take razmere. Proti Rušnati Mlinarici (1777) je par precej strmih in izpostavljenih delov.

Zadnji del na vrh Požgane Mlinarice (1868) je spet manj strm in izpostavljen, čisto običajna hoja. In že skoraj malo gaženja. Gor pa skoraj že poletna idila. Toplo, sončno, brezveterje in veličastni razgledi na vse strani. Res da si nižje kot skoraj vse naokoli, a razgled zaradi tega ni nič kaj okrnjen.

Sestop v dolino za Cmirom je še najbolj zimski. Sneg je tu, na severni strani nižje. Tam, do kakih 1400m. Ponekod tudi pomrznjen. Še melišča pod mejo snega niso tista najbolj uživaška...a vseeno kar leti dol. Še bolj za tiste ki...hja, so morali po kluče avta, ki nas je čakal v Poldovem rovtu...😅