Prečenje Mojstrovk in Šit (17.8.2024)

Čeprav so razmere glede vremena baje vedno bolj nepredvidljive tokrat zaupam vremenarjem, da vročina ne bo več tako huda. Pa da bo nekaj oblakov. Vsekakor skoraj nujno za turo, kjer si skoraj cel čas "na roštilju"😅

Kar malo pozen sem že. Ni uspelo prej vstat...cel teden sem že malo neprespan. Ampak ni panike, tako ali tako me nihče ne čaka. Ok...na Vršiču skoraj je panika. Bolj malo je ostalo parkirnih mest. Čisto na vrhu zgleda sploh nič. Nisem preveč iskal, na hitro parkiram tik nad zadnjim ovinkom, preden še tega zasedejo. Tistih par minut več hoje res ne bo naredilo razlike 🙂

Zjutraj je še senca, zrak pa že topel. Skoraj 7 je že ura. Prvi del, do vstopa v Hanzovo kar navijam tempo. Veliko prometa je že pred mano in rad bi kar se da veliko tega zaobšel pred vstopom v plezalni del. Tam se potem zadeva umiri. In res ni več nobene gneče pred mano, samo par planincev. Hanzova je večinoma v senci. To je tudi glavni razlog, da grem po njej. Sicer se bi za prečenje bolj spodobilo čez Šitno glavo😆 V slabi 1h15 se zaključi prvi del ture. Sedaj pa v današnje bistvo...prečenje😁

Do Velike Mojstrovke (2366) je zadeva dokaj lahka. Tu sem že hodil. Poleti samo 1x...bolj pogosto pozimi. Tudi naprej proti Zadnji Mojstrovki (2354) je greben širok in nezahteven. Od Zadnje Mojstrovke proti Travniku pa prvič postane na par mestih neugodno pošodrano in malo bolj izpostavljeno.

Travnik (2378) je najvišji vrh v grebenu. Od tu naprej stopam v neznan teren. Do Kola (2350) je teren čisto lahek, naprej pa se nakazujejo spremembe. Sestop s Kola je pošodran in že bolj strm. Za začetek uporabim kar eno grapo, ki je že tam. Na koncu grape pa se začne oblikovati ozek greben, ki se nadaljuje v Rob Velike Dnine in Šite. Ta prvi del grebena se da zgleda obiti po levi, če "pravoverno grebensko" vztrajaš na njem, je par plezalnih krajših skokov.

Vzpon na Rob Velike Dnine (2228) je spet nekoliko širši greben, na vrhu pa se zabava začenja zares. Do Male Šite (2229) se nič kaj dosti ne spuščaš in dviguješ, samo za par metrov, a vsak gib terja veliko pazljivosti in preudarnosti. Greben je ozek in izpostavljen. Če je malo širši so pa kar po vrhu naloženi balvani. Pri vsakem je potreben razmislek, kako ga "premagat". Enkrat po levi, drugič po desni, včasih kar direkt čez. Ko si na njem pa spet tipanje, kje priti dol. Enkrat je celo poševen travnik na vrhu stolpiča. Še malo vlažen za povrh😅 Na koncu je bil lažji, kot je zgledal. Plezalni odseki so kratki, a spet, je potrebna pazljivost. In nekdo, ki je bolj majhne rasti bo morda občutil tudi kratke detajle trojke. Meni se sicer ni zdelo. In raje ne preveč gledat na severno stran, kako neznansko globoko spodaj je Tamar. Pa še jastreba srečam čisto na blizu, ko sedi na skali. Pa ne, da si kaj obeta...😅

Ta del grebena je pomoje najzahtevnejši. Tako plezalno, kot orientacijsko - z iskanjem prehodov. Sicer je tudi omožičeno, a je možicev znatno manj kot jih je bilo do Travnika. Naslednja kota na zemljevidu je Šite 2235. To ime je pojavi 2x. Greben je tu še posebej ozek, pod njim pa ne več tako prepadno. Pač pa še vedno strma poševna plata. Sila neprijetna za gibanje po njej. Na koncu grebenčka je škrbina, naprej pa Šite 2308. In pred škrbino kakopak - štant za abzaj. Seveda, zakaj bi nosil štrik s sabo. Nazaj proti začetku grebenčka, po nižji polički čez plato do roba in spet...ravno toliko zelo strmega skoka, da ne bo šlo. Spet po polični nazaj, čisto na začetek grebenčka in prečenje ob vznožju plate. Do konca le te. In potem gor po grapi do vrha škrbine.

Že tako jezno piham ob izgubi dobrih 100 višincev, na vrhu grape pa - saj ne morem verjet - obvoz je bil po desni. Kratka izpostavljena polica. Aja...saj Marjana in Marko pišeta o tem. Ampak toliko časa je že, od kar sem naštudiral to prečenje...da sem vsaj 3/4 opisa že pozabil🙈

Na Šitah 2308 je dokončno konec grebena. Privoščim si hmeljevo kapljico in nekaj časa uživam v razgledih. Jalovec se lepo razloči. Kar nekaj obiska ima. Ob 12 grem dol. Aja...šele 12? Lahko bi potegnil do Jalovca. Pa še več kot liter vode imam. Eh...ne danes...tako ali tako je popoldne napovedana možnost poslabšanja (izgovor je res dober😆) Sestopim po poti vzpona. Ena možnost je menda tudi po polici, ki se spušča v smeri J-JV. Na drugo stran vrha. A ne bom "odkrival tople vode", ki je morda sploh ni...ali pa je prevroča...

Malo kolebam, če grem dol na markirano ali nazaj čez Veliko Dnino. Čez Dnino se bom res cvrl na soncu. Pa še en lep vzpon je. Skoraj se že usmerim proti markirani, ko oblaki zahtevajo "revizijo plana". Odločitev je hitro spremenjena in tako se podam čisto za nosom na geografsko-biološko ekskurzijo čez Dnino. Spremlja me večja čreda štirinogih lokalcev, sam pa se usmerim proti povsem gladkim poševnim platam, ki se nahajajo nekje pod Robom Velike Dnine. Prehod v zgornje, večje nadstropje omejuje 5-6m skalni skok. Na hitro bi rekel da vsaj III, morda celo več, tako da niti ne poskušam. Se pa sprehodim po spodnjem.

Nadaljujem proti V, proti zapori, kjer se bo treba dvigniti na drugo stran. Najdem ostanke neke stare potke. Ja...zagotovo je potka. Ampak se začne dvigati nekam gor, kjer je skalna zapora višja. V smeri, kjer je šla potka do sedaj pa nižja in na videz lažja, saj jo reže zajeda. Nadaljujem torej po občutku. Pa še tu se zdi, da so neke stopinje. Morda pa je hodil Luka, ki je šel tu čez ene 2 tedna nazaj😆

Po zajedi čez zaporo brez težav. Malo je za popazit, ker je skala ponekod gladka - zlizana od vode in snega. A je oprimkov in stopov dovolj. Naprej pa en čez drugega naloženi skalni skladi, debeli 2, 3, morda 4m. Večino časa neprehodni, a vedno imajo nekje šibko točko. Seveda, še Berlinski zid jih je imel😆 Ene so vidne na daleč, druge bolj od blizu, včasih pa se samo obrneš in takoj za tabo zajeda - kot lojtrica v Berlinskem zidu😅 Nad prvim skokom v travi stopinje. Skoraj že fosilizirane. Nadstropij ne štejem več, nekaj jih je, vsakič malo drugače čez v novo nadstropje. Malo se zafilozofiram, še dobro, da se ne že začnem pogovarjat s kamni😅 Spet v novo nadstropje, dokler me iz filozofiranja je prebudi pogled na sedlo. Ja "tisto sedlo". Čeprav še nisem nikoli hodil tu čez, je povsem jasno, da ne more biti nič drugega. Leži kot na dlani...5min stran, brez dodatnih zaprek na poti.

Iz sedla gledam Vrh Travnika 2251. Gledam vrh in gledam oblake. Naposled hipnoza deluje...postanejo manj temni. Pa skočim še na vrh...saj je samo 5 min. 2x5 min visoke koncentracije. Čez ozek izpostavljen greben na vrh. Za dol najdem malo lažjo varjanto, tudi bolj uhojeno. Ne čisto po grebenu, malo po travi na V strani.

Takrat že prvič zagrmi. Hipnoza je bila očitno kratkotrajna. A zdaj sem na znanem terenu. Tako kot po grebenu do Travnika, tudi od tam dol čez Veliko Dnino in vse do Vratc (torej do markirane) vodi potka. Dokaj solidno sledljiva. V dodatno pomoč so stare, rumene markacije in pogosti možici. Še 2,5km je tega prečenja do vrveža južne poti na Malo Mojstrovko. Oblaki se gostijo, tudi prve kapljice, ljudi pa še polno. Tudi za gor. Predvsem tujci. Pri sestopu prehitim italijanski "polpapučarski" par. Gospa nekaj komentira... Hm...kaj, ko bi raje komentirala moževo/prijateljevo obutev...🤔