Zimski Očak (4.1.2020)

januar 05, 2020

Že enkrat decembra me pokliče Boštjan »Si za očaka?« »Seveda« Enkrat v kratkem, ko bojo razmere in ko dnevi niso že zasedeni z drugimi aktivnostmi J Plan je bil predvčerajšnjim ali včeraj, pa so objektivne okoliščine terjale prestavitev. Tudi danes še nisva 100%, ampak greva. Jutri tako ali tako vreme ne bo več primerno.

A še preden se je vse začelo, me že takoj v sosednji ulici ustavijo organi: »je bilo kaj alkohola?«. »Em…a se vam zdi, da grem v švic majci z žura?«. Pa je bil vseeno »odrejen« preizkus alkoholiziranosti in na začudenje pokazal 0,0. »Saj sem vam jasno povedal, da sem vstal pred pol ure«.

Še pred 4.30 v Krmi že kar veselo. Pot je na začetku rahlo, kasneje vse bolj poledenela. Dokler ne postane zasnežena. Pač nad točko, kjer se sneg (še) ni stalil.

Na Prgarci krajša pavza. Klasika, nisva edina, ki si tam vzameva par minut. In potem v istem tempu naprej. Nad gozdno mejo se vidijo procesije lučk spredaj in zadaj. Tudi svetleje postaja. Na Kalvariji pa sončni vzhod.

V koči se ustaviva na čaju. Mi je kar pasala malo daljša pavza. Prstov na desni nogi skoraj nisem več čutil. Včeraj mi je gojzar premočil in se očitno čez noč ni posušil. Z vrha se vračajo tisti, ki so prespali ali pa štartali zelo zgodaj. »Ob polnoči« pravi Simon. Pogovarjava se, če bi sploh šla gor, glede na to, da je že kar vetrovno in trenutno oba v »malo slabši« formi. »Nič, proti Malemu Triglavu in da vidimo, kako je z vetrom.«

Od koče do vhoda v steno je res konkretno vleklo. Če bo tako gor, ne bi tvegal na grebenu. Ampak več, ki jih srečava pravi, da je tisti del pod kočo res najhujši in gor piha precej manj. Boštjan se vseeno odloči, da obrne, jaz nadaljujem. Ko se stena obrne proti J postane tudi bolj ledeno. Tu začutim roke in se takoj spomnim na včerajšnji Y.

Na Malem Triglavu res ne piha skoraj nič. Pa tudi naprej po grebenu ni prehudo. Kar pogosto se srečujemo z drugimi planinci. Nisem imel točnega občutka, koliko ljudi hodi pozimi na Triglav ampak po videnem mogoče malo več, kot sem mislil.

Nihče se zgleda ni dolgo zadržal na vrhu, saj sem bil gor – sam. Ne bi si mislil, da je na Triglavu to mogoče J. No ja, res niso bile razmere, v katerih bi poležaval in srkal pir J.

Dol je šlo počasneje kot gor. Na grebenu, ki je pozimi pač ožji kot poleti, sem bil raje bolj previden, Menda res nisem zgledal preveč suveren. Eden, s katerim sva se srečala pod vrhom in me je dohitel za dol me je celo vprašal, če je vse v redu. To, kar jaz večkrat vprašam druge…če bi verjel v te reči…bi mogoče še rekel, da je karma J. »Seveda je, samo bolj previden sem. Priznam, da sem bolj suveren v skali kot na snegu«. »Jaz pa ne, me je poleti tu bolj strah«.

Pri sestopu z Malega Triglava jih srečam še nekaj za gor. Vreme se je vmes že malo poslabšalo, saj so oblaki prekrili že večji del neba. Veter je pa kar konstantno vztrajal nekje na isti jakosti.

Za dol srečava še kar nekaj planincev, ki so očitno namenjeni prespat na Kredarico. Upam, da ne bojo preveč razočarani, ker jutri ne bojo mogli na vrh. Vremenska napoved res ni ugodna, veter čez 100km/h.

Do avta prideva še pri svetlem. Kar nekako neverjetno spočit se počutim, glede na to, da se mi je pri sestopu do Kredarice zdelo, da sem že precej na koncu z močmi. No…bilo je tudi že huje…nazadnje v pomladansko/zimsko/poletnih razmerah na Hochalmspitze J In priznam, tudi precej vesel, saj je bil po včerajšnjem Y v Vrtači v 2 dneh izpolnjen že drugi zimski cilj, ki se je kuhal že kakšno leto ali več.