Obeta se lep vikend, razmere pa tako tako...ni ga preveč za srat v kakšnih bolj izpostavljenih mestih. Je prišla kar lepa pošiljka frišnega v sredo, povečini še ni predelan. Pa kam daleč se mi ne da vozit. Tako se kot opciji pojavita Konj in Rzenik ali pa Koren/Kompotela. No, slednje odpade, saj do Markove ravni od poplav ni več ceste...
Precej pozno štartam. Malo, ker malo po 7, ko pogledam kamero na Kamniškem sedlu zgleda še precej oblačno, malo pa tudi...ehm...hja, taktiziram, da ne bom cele poti gazil. Na koncu se je izplačalo še eno uro zalegnit. 😅
Prav veliko obiska danes ni, pri žičnici je malo avtov. Pot je sicer uradno zaprta. V spodnjem in srednjem delu je nekaj podrtega drevja, teren pa je večkrat razrit. Še posledica poplav in neurij. Kdor tu še ni bil, naj se v takem stanju ne podaja prvič. Orientacijsko je zadeva malo otežena. Zato tudi zaprta pot.
Sneg se začne nekje na okoli 1100m. Še pred tem srečam enega tekača, ki se že vrača. Pravi, da je od Dola naprej snega do pasu. Malo sicer dvomim v to. Pa tudi v resnici ga ni toliko. Sploh ne na Dolu, tam ga je precej malo. In tudi še lep del vzpona proti Konju in Rzeniku je snega malo. Tam nekje na okoli 1500m se snežna odeja nenadoma odebeli. Čas za gamaše.
Tokrat grem po "prvenstveni". Sledim stopinjam, ki grejo malo drugje, kot je sicer markirana pot. Ves čas mi je jasno, kje hodim. Malo desno, oz pod potjo. A zgleda tudi tu kdo hodi, saj vmes naletim na klopco. Malo pod planino se priklučim markirani. Tu je že bolj očitna gaz. Kmalu za tem srečam trojico, ki je opravljala družbenokoristno delo. "A je fajn hodit po zgaženem?" "Ja, splačalo se je dlje spat." Konj je zgažen pravijo, Rzenik pa ne. Super, vsaj nekaj ostane še zame.
Snega je približno do kolen, redko kje več. Vseeno je hodit po že zgaženem lažje. S Konja lep razgled. Proti Ojstrici in Dleskovška planota zgleda, kot bi rekla Valentina "kot smetana na sadni kupi". Je pa osrednji del KSA precej zavit v oblake, šele Grintovec se spet pokaže ven.
Malo spusta nazaj in potem zagrizem še Rzenik. Gaženje ni naporno. Sneg je rahel, skoraj puhast. Daleč od kakšnega težkega južnega, ali še huje, klož, ki ravno toliko, da ne držijo teže. Tisto je mučenje. To danes pa že kar užitek. Seveda se tudi tak užitek zmanjša, če bi imel celo pot...a tako se mi je zdelo prav fajn. Še malo se razgledam in par slik ter nazaj dol. Kakšnega hudega mraza ni, tudi napovedan zmeren severnik je čisto rahla sapica, daleč od omembe vrednega vetra.
Še par ljudi srečam na poti od Dola do avta. Očitno se jih je za mano še nekja podalo, saj je precej bolj shojeno. Sneg pa se je tu tekom dneva že talil. Jutri bo zjutraj kar poledenelo.
 |
| sončen dan |
 |
| posledice neurij |
 |
| tega hudournika včasih ni bilo |
 |
| planina Dol |
 |
| naprej gor |
 |
| prvič videl to klopco |
 |
| pogled na Dol |
 |
| spremenjeno parkirišče |
 |
| proti Markovi ravni ne gre |
Komentarji
Objavite komentar