Kamniško sedlo (30.1.2024)
Tokrat skočim pred šihtom na Kmaniško sedlo. Dolgo že nisem štartal čisto od spodaj. Ne toliko zaradi znaka, kot bolj to, da sem se hotel "bolj zlaufat". Pa morda videt kaj "kapnikov" v spodmolu. Ob tako toplem vremenu je seveda to iluzorno pričakovat. Res, da je bilo na Mengeškem polju še -9°C, na izhodišči še -4°C, tu pa že sedaj, 15 pred 7 kaplja dol.
Sneg se začne pozno. Do Klina nič. Potem tam na tisti strmini "pri novoletni jelki" počasi začnejo prevladovati ledene plošče nad kopnim. Do Pastircev je še tako tako, šele od tu naprej pa pravi sneg. Fajn je uhojeno, z nekaj občutka niti ne drsi.
Na sedlu je precej kopno. V zadnji pošiljki tu gor sneg sploh ni padel. Oz ga je odpihnilo. Sonce in visoke temperature pa delajo svoje. Tam kjer je sneg, so pa po vrhu marsikje že čisto prave ledene plošče. Kot hokej igrišče. Še posebej tisti skrajni Z del sedla, proti Brani. Aja, proti Brani tudi snega bolj malo. Kakšna je struktura, si pa od te točke ne upam napovedati, bi pa rekel, da razmere iso ravno odlične.
Iz sedla dol sestopam brez derez. Peta trdih zimskih gojzarjev, podkrepljenih z dobrih 80 kil žive teže in še karakterja za povrh se globoko razije v na površini trd sneg. Vseeno imam v roki cepin. Ob morebitnem ponesrečenem koraku je strmina ravno prava, da bi bilo samo z rokami in nogami težko krotiti velike pospeške, ki utegnejo tu nastati.
Še najbolj spolzko je od Pastircev dol. Do tam, kjer pač so ledene plošče. Večkrat tudi skrite pod listjem. Če zaupaš svojim akrobatskim sposobnostim - gre. Če ne pa ni slabo kaj nataknit na čevlje.
En del pot grem bolj v desno, da bi si čim bolj od blizu ogledal Bosovo. Upanje o kakšni zalitosti je seveda odveč. Tako, kot na tiste kapnike v spodmolu...
že precej zbledelo |
"mina" pod listjem |
Komentarji
Objavite komentar