Prečenje Mrežce - Viševnik (21.12.2024)

december 22, 2024

Na najkrajši dan, prvi uradni zimski dan in po tem, ko je tudi dejansko "narava podarila" nekaj sveže beline gremo eno...hja, ne čisto najkrajšo. "Kondicijsko" pravi Urška, ko zaradi precej zahtevnih razmer (nov, nepredelan sneg v majhni količini) nekako zavrnem kakšno tehnično zahtevnejšo. Cel petek poteka spremljanje razmer in vseh možnih kamer, zvečer se končno nekako poenotimo za eno "iz rokava". Eno, ki jo sicer zelo priporočam jeseni, je pa čakala "zimsko ponovitev"😆

Na Pokljuki je prava zima. Smreke frišno pobeljene in malo pred 8 uro še vedno -10°C. Pokljuške gozdove sem prehodil po dolgem in po čez takrat med trasiranjem prog za...em...Evropsko prvenstvo v planinski orientaciji. Kar je bila tudi osnova, da sem potem sploh sestavil prej omenjeno jesensko turo. V snegu je teren drugačen, a od kasarne do jase v Krucmanovih kontah, kjer so si vse smreke in kotanje enake kot jajce jajcu, teren pa prepreden z gozdnimi vlakami brez nekega reda, gremo "skoraj" do metra natančno po isti liniji, kot nazadnje v kopnih razmerah. Brez kakršnega koli gpx-a in skoraj brez gledanja karte.

Od jase je tako ali tako naprej nekaj časa gozdna cesta, za vzpon proti Blejski koči pa tokrat vseeno uporabimo markirano pot. Tista lovska, ki se od ceste odcepi malo prej je pomoje manj prijazna za turne smuči.

Malo pred nami iz Rudnega polja štarta še en planinec, tako da tisti del proti koči (a ne čisto do koče, saj gremo mimo) hodimo približno skupaj. Še dvojica se priključi iz smeri koče. Tu nismo čisto prvi, ena sled je že, a vsekakor med prvimi. Glede na to, kaj je sledilo potem, ko smo bili že naprej in gledali nazaj proti Mrežcam. Nekako pričakovano, so se vlekle gor procesije. Maja na Mrežcah spozna še svojo soimenjakinjo...samo da...je tista imela 4 noge🤣

Naprej po grebenu po pričakovanjih - ni shojeno. No, pravzaprav se vmes vsake toliko pokaže neka stara sled. Ki pa se je držala markirane poti in torej izpustila Debeli vrh. Ta del, torej celotno prečenje, je bil kar "zanimiv". Mestoma je sneg spihan do tal, a je večkrat vmes gaženje do riti. Ne glede na to, kako dolge noge imaš, vedno se šele pri riti ustaviš😅 Janez se mi je po eni strani smilil, ker je zaradi problemov s kožami smuči večino časa nosil...po drugi pa...se nas je vsaj več menjalo v vodstvu pri gaženju🤣 Glede smučanja...ni se mogel čisto odločit, ali je naredil prav, ko je vzel tastare - "makadamke", ali bi bilo bolje z novimi, kjer težav s kožami ne bi bilo. A glede na to, kolikokrat je zaškrtalo pod smučmi...je bila verjetno to kar modra odločitev...

Gaženje je bilo še najbolj naporno po spustu iz Debelega vrha, tam, ko se vzpenjaš pod Draškim robom in naprej proti Srenjskemu prevalu. Po vrhu snega klože, ki ravno toliko, da ne držijo teže. Včasih celo par korakov drži težo, potem pa naenkrat spet do riti. V nekem trenutku je tudi močno počilo, ko se je zlomila ogromna kloža. Kakih 30m na dolgo. Na srečo je tu dokaj položno, v bolj strmem terenu si tega zvoka res ne želiš slišat...😬

Od Srenjskega prevala do Viševnika ni hodil nihče, nad tem sem kar malo presenečen. Zaradi prejšnjega pokanja klož smo tu še posebej previdni, a se izkaže, da je sneg - kar ga sploh je, večinoma je namreč kopno - precej drugačen in ni nobenih klož.

Na Viševniku smo že v poznem popoldnevu. Sonce je že precej nizko. Vseeno še vedno množice hodijo gor. Danes bo veliko slik sončnega zahoda🤣 Kavke so, kjub glede na stanje gazi/poti res masovnemu obisku, še vedno lačne. Ali pa gre že za kompulzivno prenažiranje...saj zgledajo kar dobro rejene. Dobro, da sploh še lahko letijo😅

Smučanje dol gre hitro in gladko. Tudi če nimaš smuči😆 Na strmih delih poti so namreč narejene lepe smučine. Tako smo nazaj pri avtu še pri svetlem. Ob štartu pri svetlem...na najkrajši dan. Ni slabo🙂