NP Veliki Kanjon

8. del: NP Grand Canyon

Pa se voziva še proti zadnji lokaciji letošnjega dopusta. Za Yosemitom "2. najpomembnejša", okoli teh dveh se je vse ostalo vrtelo in prilagajal program. In hkrati najbolj vzhodna oz najbolj oddaljena točka od San Diega. Štartava zgodaj, tako da sva že čez pol dobrih 200km dolge poti (ja...to je zelo kratka razdalja) ko dočakava sončni vzhod. Ni naravnost pred nama, saj se je pot iz smeri proti V že usmerila proti J.

Voziva se skozi prostrane listnate gozdove, kjer v posameznih dolinicah - mraziščih temperatura pade vse do 3°-4°C. Priznam, precej drugače sem si predstavljal Veliki Kanjon. Tudi vse fotografije so precej drugačne. A le te skoraj nikoli ne prikazujejo Severnega Kaibaba. Obsežna dokaj ravna planota se dviguje med 2400 in 2800m. Zaradi svoje višine in lege ima več padavin, čez 600mm letno ter nižje temperature od okolice. Podnebje je že kar borealno. V gozdovih kraljuje topol, živo rumene jesenske barve pa vmes prekinejo in s tem samo še popestrijo podobo posamezne jelke in srebrne smreke. "U just got the most perfect timing, colors are absolutelly peaking right now" pravi fotograf, ki tu že cel teden fotografira. Ne kanjona pač pa - jesenske barve Kaibaba. In tudi Valentina se mi zdi da na koncu naredi več slik jesenskega gozda kot kanjona 😆

Plan je bil, da greva prespat v divjino. Vse dol do reke Kolorado, 1600m nižje. Jutri pa nazaj gor. Zato je seveda potrebna dovolilnica, ki jo je potrebno prej naročit po internetu. Isti sistem kot Yosemite. In seveda - klasično ameriško, signala ni. Nikjer. Kaj šele prenos podatkov. Ko si enkrat v ZDA res vidiš, kako dobro dejansko deluje mobilna telefonija pri nas. Torej dovolilnice nimava. Bova že zrihtala pri rangerjih v centru za obiskovalce. Ehm...ne, ta stvar deluje tu drugače kot v Yosemitu. Centra za obiskovalce ni...nobenega rangerja na spregled. Pač poišceva kamp za danes in plan se malo spremeni. Šele pozno dopoldne ali že morda zgodaj dopoldne pride do razodetja, kako bi se stvar uredila...a zdaj sva res že malo prepozna...

Preostanek dneva tako izkoristiva pa pohajkovanje po Severnem robu (North Rim). Nekaj vožnje, nekaj sprehodov na različnih lokacijah. Morda je bilo tako še bolje, oz zagotovo sva videla več, kot če bi šla za 2dni v dolino. Mogočne skalne strukture, kot so Wotanov prestol, Višnin tempelj in Angelsko okno bi ob uresničitvi prvotnega plana ostale samo na slikah iz interneta 😆

Pa še nekaj sva si privoščila, kar si v dolini ne bi. Pri tistih bolj finih turističnih nastanitvah (Grand Canyon Lodge) je bil ledomat, ki je "ponujal" led brezplačno. Kaj boljšega, kot mrzel pir pri večerji 😁

Prvi jutranji plan je bil sončni vzhod. Iz mesta, kjer sva prejšnji večer že spremljala sončni zahod. Torej Grand Canyon lodge. Veliko ljudi se tu zbere. Pričakovano, prizori so kar spektakularni. Prelivanje barv in odteknov, ki se iz minute v minuto spreminjajo. Po tej "predstavi" pa sledi sprehod. No...bolj resen pohod 😄

Začetek poti (North Kaibab Trailhead) je sicer na robu planote, na 2515m, a ker je tam "zaliv" so temperature precej nižje kot v kampu ali pri opazovanju sončnega vzhoda. Torej tam, kjer klifi štrlijo v notranjost doline. A to zelo mrzlo jutro vztraja ravno toliko, da se po poti spustiva kaih 50m, potem je temperatura naenkrat precej višja.

Na poti proti dnu gremo čez zelo raslične sklade kamnine, od trdnega apnenca, ki tvori navpične stene, nekoliko manj trdnega peščenjaka in precej manj odpornih skrilavcev. Ti so običajno povsem razbiti. Ena sama podrtija in se človek vpraša, kako sploh zdržijo težo skal nad sabo.

Kmalu po začetku poti, dobrih 200m nižje, pridemo do razgledne točke Coconino. Tu se prvič odpre pogled v dolino. Kanjon Rjovečih izvirov (Roaring Springs Canyon), enega od številnih stranskih rokavov, ki se na koncu izlijejo v dolino reke Kolorado. In ravno skozi ta kanjon vodi pot v dolino. Naslednja točka označena na prospektih je predor Supai. Ta označuje začetek živo rdečih skrilavcev. Podobne barve sva že vajena iz Doline ognja in Ziona.

Redwall Bridge se nahaja spodnji meji tega pasu. Zelo pomenljivo, nad mostom se res dviguje rdeči zid 😁 Proti dnu doline se struktura spet spremeni. A razbiti skrilavci za razliko od apnenca in peščenjaka držijo vodo. Tu privrejo na dan Rjoveči izviri (morda bi bil boljši prevod bučeči). Iz podzemne jame, ki se nahaja na meji različnih skladov. Od tu je tudi napeljan vodovod, ki napaja celoten Severni rob. Dobrih 1000 višinskih metrov naredi na majhni razdalji.

Malo nižje je postaja rangerjev in "postajališče" Manzanita. Skrajna točka, ki "naj bi še bila primerna" za dnevni pohod. Nižje dol je menda obvezno spanje. Pa še za Manzanito je potem zvečer nek ranger kar zmajeval z glavo, ko sem povedal, kja sva bila. Menda se tako daleč ne hodi...ker je prenaporno 😅 Hja, rangerji tu imajo precej drugačno percepcijo kot v Yosemitu, ki na močno ambiciozen plan, koliko naj bi prehodila vsak dan reagirajo zgolj z "Ok".

Od Manzanite sicer še nadaljujeva par 100m (ne višinskih do mostu). Pa bolje da ne bi...tam "za vedno" ostanejo Valentinina sončna očala. V neki luknji pod mostom. Z mostu dol sicer splezam in še malo gledam...a v deželi klopotač in škorpijonov ravno ne bi vtikal roke v luknje 🙈

Prehodiva tretjino razdalje in dobri 2/3 višine do reke. A verjetno najzanimivejši del. Naprej je skoraj ravnina. Samo še 500m se spusti pot na 15km, kolikor je še do reke. Zdaj pa nazaj gor. Ja, na ta del se mora človek skoraj psihično pripravit...a kar se mora, menda ni težko 😆 Skratka, stvar je ravno obratna, kot v "običajnih" hribih. Zjutraj pri hladu hodiš dol, ko pritisne vročina, pa te čaka še kakih 1400m vzpona. Začetni del še ponuja nekaj sence, saj je strmi visoki klifi dvigajo JZ nad potjo. Najhuje je med mostom in tunelom. Na največji strmini najbolj pripeka sonce. Za tunelom je možna osvežitev, saj teče voda, naprej je pa tako ali tako že gozdna meja in je spet več sence.

Zadnji del vzpon srečava še 2 skupini "kavbojev". No, pač turiste vozijo dol in nazaj tudi s konji. Samo do tunela sicer, nižje si bi zelo težko predstavljal. V eni skupini se zadnji turist pritožuje nad prahom. Pri tem morda niti ne pomisli, da te "odprave" zaprašijo tudi vse pohodnike. Je pa vseeno razlika...pohodniki smo zaprašeni tisto minuto ali 2, on pa je mastno plačal, da je lahko zaprašen ves čas 😅

Po povratku se še zadnjič ustaviva v Grand Canyon Lodge. V ZDA so storitve drage, ampak tu se dobi "pivo tedna" že za 7 zelenih. Kar je pravzaprav že manj, kot v marsikateri naši koči. Ok, tu sicer ni planinska koča, gre pa za "elitne" turistične nastanitve. Mogoče pa že toliko poberejo od nastanitev, da so šli pri pivu raje na množičnost. Kakorkoli, hladno pivo in noge v zrak pri fantastičnih razgledih😁Dopust se nezadržno bliža koncu...ostane še dolga vožnja do San Diega. Tako dolga, da vmes še enkrat prespiva. Kar na avtocestnem počivališču.

dopisano: pivo v Grand Canyon Lodge je bilo res zadnje, kampiranje v tistem kampu je bilo zadnje in veliko slik od tam ima že zgodovinsko vrednost...vsi objekti so bili uničeni v požaru julija 2025