Kočne čez SZ greben (20.9.2025)

Na Kočne, oz natančneje, na Križ (2485), ki je najzahodnejši vrh v "vršni trdnjavi" Kočen", vodita dva grebena. Precej krajši in manj zahteven (še vedno ZZ grezpotje) JZ greben, ter tisti precej daljši in za stopnjo težji - SZ. Tudi na tem sem že bil, a smo ga takrat precej skrajšali. Skrajšali greben...same ture resnici na ljubo niti ne, čeprav je bila taka ideja...😅 In seveda že takrat odločitev, da enkrat pade cel. Kot sem nekje prebral, naj bi to bil to sploh najdaljši brezpoten greben v KSA. Glede slednjega malo dvomim. Že hiter pogledna karto zamaje to tezo...

"Kdaj ga napademo?" pravi moj soimenjak. In se domeniva za zadnjo poletno soboto. Večina "standardne ekipe" tokrat žal manjka. Da se dolga in naporna tura skrajša, je en evto v Ravenski kočni, drugi na štartu pod Mlinarjevim sedlom. Na koncu se izkaže, da to niti ne bi bilo potrebno, saj sva precej hitreje čez, kot sem ocenil časovnico.

Ob 6 štartava na 1150m še v temi, s čelkami. Tako hitro se zaženeva po gozni cesti/vlaki, da zgrešiva odcep markirane poti z nje in...ups...malo nazaj bo treba 😅 V nadaljevanju potem brez dodatnih zapletov, tudi zdani se vmes in v okrogli uri sva na Velikem vrhu (1742). Tu se markirana pot konča in tura se začne zares.

Za začetek gosto rušje, a s kar ok prehodi. V nadaljevanju macesnov gaj na ozkem, a lepo prehodnem zelenem grebenu. Po koncu masecnov spet rušje. Večkrat je vmes požagano in je čisto lepa potka. No, nekje od Lipove peči (1872). Naprej se ta idila konča, samo občasno se še vidi sledi žage, rušje pa je vse gostejše. Vem, da se vedno ponavljam...a rušje ni niti slučajno tako brutalno, kot na grebenu BG-Svinjak 😆 Morda kaj pripomore k temu tudi to, da tokrat hodiva po senci, prijetno pihlja in sva še sveža. Takrat pa pod žgočim poznojunijskim soncem, po že kar nekaj urah hoje 😅

Torej skozi rušje napredujeva precej hitro, skoraj ga že "mulčava". Večinoma čisto po grebenu, včasih malo desno, redkeje malo levo. Do prvega detajla ture - prehod pod stolpi. Ta del je zahteven in izpostavljen. Na začetku je zabit klin za varovanje. Ampak položaj klina je malo čuden...kot da bi te usmeril malo nižje, na močno izpostavljeno in pošodrano polico. Meni se zdi boljša varianata v škrbino med obema stolpoma (drugi je bolj balvan kot stolp). Kompaktna skala, le desna rama je malo v napoto. In potem iz drugega "stolpa" dol proti desni in spet levo na greben.

Za tem sledi vspon na Kljuko (2137), ki ni nič posebnega, malo poplezavanja. Tu poteka kratka "proslava", ko soimenjak poKljuka svoj zadnji dvatisočak. Tisti osnovni seznam MinM, na katerem je nekaj čez 350 imen. Baje sem tudi jaz urabno postal "zbiralec dvatisočakov", glede na to, da imam približno 2/3 tega seznama narejenega. Do sedaj res nisem delal klukic ...amapk...pa naj bo tako. Letos je bilo že veliko sprememb...od nakupa turne opreme, do plezalk in ostalega kar še spada zraven za plezališča...😆

Časovnica na Kljuki je približno 2.40. Sestop gre desno z vrha na poševen travnik. Preden travnika zmanjka, sledi naslednji detalj. Bolj kot pravi detajl, kjer "je jasno kam naprej, le težko je", gre za orientacijsko/psihološko zagonetko. Travnika zmanjka na desni, levo pa se stena postavi pokonci. V opisu piše, da zgleda precej grozno, a je v resnici dobro razčlenjeno z oprimki in stopi. In res je tako...a temu ne verjameš, dokler ne zares probaš. Na koncu je skoraj, kot bi pristavil lestev ob navpično steno. Ni sicer čisto najlaže, ampak da se. Za nas - šodrovce 😆

V nadaljevanju greva v škrbino na greben, saj ni bilo takoj jasno, kam naprej. Pa zgleda dokaj zahtevno, zato poskusiva še malo bolj desno in potem gor na greben. To je pravzaprav edino mesto, ko prehoda ne dobiva "takoj iz prve" in se zamudiva kakih 5-10min. Vse ostalo je šlo povsem gladko skozi.

Po grebenu je še nekaj lepega poplezavanja do dela kjer se priključi prehod iz Velikega kupa. Kmalu po tem sledi tisti najtežji del, izpostavljena III, kjer smo se prejšnjič varovali. "Saj se bom spomnil, kje prijet in kje stopit". Res se mi zdi lažje, kot je bilo zadnjič. Ali pa svoje naredijo 3 leta izkušenj 😆 Tako tudi ta del splezava suvereno čez brez varovanja. Je pa tu dovolj možnosti, če bi bilo potrebno. Vsaj 2 klina pa tudi kak skalni rogelj se najde.

Do vrha Križa je še slabih 200m lahkega poplezavanja in hoje. Razgledi so fantastični, nebo je brez oblačka, v dolini pa morje. Malo pihlja, sicer pa za kratke rokave. Vsaj za moj občutek 😆 Časovnica do tu je približno 3.45. Trojica še pride gor skoraj istočasno po JZ grebenu. Malo podebatiramo, še malo pavze in naprej. Na Kokrsko (2520) in Jezersko (2540) Kočna. Tu je pestro, kar nekaj planincev je gor. Prostora na vrhu pa bolj malo.

V nadaljevanju pa še na v zadnjem času popularen Koles (2467). Ta sicer ni na tistem seznamu 2tisičakov...ampak...kaj pa če nekoč slučajno bo 🤣 Tukaj so različne razlage, kateri naj bi bil vrh. Po eni varianti takoj sosednji kucelj Jezerske kočne, glede na omenjeno višino pa je lahko samo vrh nad spodmolom. Kakorkoli, oba sta močno pošodrana. Tisti nad spodmolom še posebej. Glede "zmede", kje je vrh...na starih zemljevidih je imela tudi Kokrska kočna višino pod 2500m. In mislim celo, da je bila postavljena na stičišču uvodoma omenjenih grebenov, torej današnja kota Na Križu.

In ravno ko na glas razmišljam, kako hitro bova dol in zakaj so v opisih tako dolge časovnice za ta greben, ker navsezadnje, tisti, ki niso kondicijsko in tehnično "na nivoju" tu res ne hodijo pa sledi "ampak imam še enega asa v rokavu...si že slišal za Zeleni kup?" Hm...priznam, nisem...ampak se mi sanja kje bi bil. "A maš kašen opis?" Vprašanje je seveda retorično, ideja je očitno že bila premišljena. "Ja ok, dejva probat". Ta je na razširjenem seznamu 2tisičakov...torej je po ravno zaključenem projektu že začetek novega 😆

Iz markirane se odcepiva na dobrih 2100m, preden se pot umakne stran od grebena. Čez strmo travnato in občasno pošodrano pobočje. "Trentarska dvojka" piše v opisu. Res je, ta del je bolj razbit in naložen, kot večina SV grebena. Najprej se je treba spustit. Gre kot po jajcih. Nato do nekega...ne bom rekel nemogočega mesta, a ije izredno nevarno. Tik nad tem mestom pa debel skalni rogelj. Pa bom le uporabil štrik, da ne bo šel spet samo "na sprehod" 😆 Ampak bolj ko razmišljam...vmes je še ena škrbina...kaj če bi še tam rabila štrik? Ta je bolje, da ostane tu...da se lahko varujeva tudi za nazaj. In na tako kočljivem mestu si res želim varovanja od zgoraj, ne od spodaj. In naprej ne zgleda nič bolje kot do tu...morda bova rabila še uro...v eno stran. Pa potem še nazaj. Tura je že dolga, koncentracija je mogoče že malo padla... Skratka, polno izgovorov...ali pa zgolj modra, preudarna odločitev - naj ostane še kaj za drugič 😁

Nazaj do markirane je lažje, kot je bilo v to smer. Še nekaj časa je potrebne več previdnosti, zadnji del do Češke koče leti. Tu je spet drugi svet. Če je bilo na Jezerski Kočni naenkrat bolj obljudeno, so tam vsa vsi zgledali planinci. Tu pač ne. Ampak ok, je bil vsaj prehod postopen, ne iz divjega brezpotja takoj v "turistično destinacijo" 😆