Kanin in prečenje Vršičev (31.8.2025)

Zadnji dan meteorološkega poletja se je obetala lepa tura. Vreme stabilno, ne prevroče. Prvotni plan je bil sicer malo drugačen, a po obilnih včerajšnjih padavinah ne bi ravno testiral vsebnosti vlage v zemlje na strmih Trentarskih travah. "Kanin, pa prečimo po grebenu proti Prestreljeniku?" "A misliš resno s tem?" pravi Urška, ko pošlje povezavo na Primorske stene kjer piše "težavnost II-IV, odvisno kako strogo se držimo grebena". Mislim resno, ampak štirke tako ali tako ne bi šli...proti Prestreljeniku spustimo greben. Je pa tudi čisto res, da o samem grebenu/prečenju kaj dosti informacij niti nisem izbrskal. Spomnim se enega kratkega opisa s hribi.net "ni več kot II, če najdeš prave prehode" Če...😅

Ob 6 smo zmenjeni v Lj...da ni prezgodaj. 7.30 na Žlebeh. Nekje na sredini poti do koče začne vozit žicnica. Hm...na to nisem pomislil...da bo verjetno v Juliji malo gneča... Do koče jih res prav dosti ne pride peš. Zgleda smo mi malo čudni. Pravi dogodek v mestu Gogi za vse, ki jim povemo, da smo peš 🤣 Iz žičnice se res kar usuva dol. Bingljajoče čelade na ruzakih, celo vrečke s pasom in/ali SVKjem kar v roki... Nič, gremo čim prej naprej... Kar nekaj jih prehitimo do Julije. Veliko jih je že v ferati, ampak se nam je kar nekako super izšlo. No...meni na začetku ne tako fajn, ker sem videl lepo skalo levo od verige, ki pripelje do ferate (včasih je bil tu ledenik), ki pa se je izkazala, da ni tako lepa in sem si kar malo zakompliciral vstop v ferato 😅

Ferata je pred kratkim obnovljena. Svetleči klini in zajla, gumijasti blažilci na klinih v vertikali. Naj bi bila težavnosti C. Glede na planince pred nami, hitimo ravno ne in se da cel čas lepo plezat po skali, brez dotikanja zajle. Je pa relativno kratka. Ampak lepo speljana. Od izstopa iz ferate je še malo do vrha (2587). Seveda tudi tam močno obljudeno. Še dobro, da je vrh precej prostoren 😆

Sestopamo po markirani proti V. Kaninski vršič (2518) je še na poti. Na zemljevidu je samostojen vrh, sicer pa ravno pukl v grebenu. Za vrhom se po škrbini markirana spusti malo pod greben in tu se začne "zanimiv" del. Ni čisto neuhojeno, z nekaj domišljije se vidi stezica. V nadaljevanju je tudi nekaj možicev. Je pa greben mestoma res ozek, dol pa prepad. Sploh na S stran. Parkrat je tudi greben prezahteven, in je treba malo nižje. Seveda z občutkom, kje je to potrebno. Pa z občutkom za razbito kamenje...pod nami gre ves čas markirana pot. Ponavadi je težje dol, kot gor in sestop s Srednjega Vršiča (2541) ima 2 precej "delikatni" mesti. Na najtežjem je napeljana fiksna vrv. Vse skupaj par m, a dovolj, da je v znatno pomoč.

Še čez en puklček do konfina 14/8. Omenjam ga, ker je vrisan na karti Trenta 1:25000. Na naslednji puklček, potem pa...težava 😅 Direktno dol z grebena je skok, kake 3m težjega plezanja, padec z vrha pa bi bil globok kakih 8m. Proti S strani je polička, ki se lepo izteče pod skokom, kakih 50m prej pa je "najmanj neugoden" dostop do poličke. To seveda ne pomeni, da je ta dostop ugoden. Pa če tudi bi bil ugoden...kako naprej? Sledil bo spet navpičen skok. Znatno več kot II. Verjetno tudi več kot IV. Ampak pri vsem tem sledi logičen premislek: prej je bila na mestu, kjer je mišljeno napredovanje napeljana fiksna vrv. Tu, na podobno zahtevnem mestu, tega ni. Niti prusika ali kakšnega klina, torej ničesar, kar bi spominjalo na sidrišče. Niti nobenega možica. Torej - očitno se NE gre tu naprej 😅

Že prej sem si nagledal, da je pred konfinom dokaj enostaven sestop na markirano. (Pol)melišče, ravno ene 80 višincev. Torej nadaljujemo pa markirani pod Hudi Vršič (2478) Šele kasneje na karti vidim, da je vmes še Peč (2453), ampak ok, nismo tu z namenom kljukanja dvatisočak s seznama...recimo 😆

Torej pridemo pod Hudi Vršič. Od tu od markirane menda ni dosti do vrha. Ampak takrat se cela okolica zavije v meglo. Saj že prej so se oblaki vedno bolj gostili in se spuščali nižje, zdaj pa dejansko že kar močno vpliva na vidljivost...torej ta vrh spustimo in nadaljujemo proti Prestreljeniškemu oknu.

Megla se malo razkadi, skozi okno pa je pogled celo skoraj povsem jasen. Skoraj...edino Montaž ima na vrhu kapo. Pa malo vleče skozi...tako pač je, skozi odprto okno je običajno prepih 😅

Po pobočju Prestreljenika vodi "družinska ferata". Nič kaj takega, večinoma dovolj široka polica, z debelo zajlo - verjetno od žičnice. Le na mestu, kjer je malo sestopa po skobah, je malenkost bolj izpostavljeno. So pa na par mestih varovala v slabšem stanju.

Še (skoraj) zadnji vzpon je na Prestreljenik. Še tistih 150 višincev in za nagrado se na vrhu celo razkadi megla in se na trenutke pokaže prehojen (pa tudi izpuščen😅) greben. In vtisov polna vpisna knjiga. Čisto prijetno je za malo dlje posedet. Sestop je še dolg. Pod ostrim grebenom Prestreljeniškega Vršiča do Prevale (2067). Veliko, zdaj že malo starejših spominov je iz teh koncev, ko je smučišče še obratovalo. In koliko let so obljubljali povezavo na italijasnko stran. Ko so jo končno le zgradili...pa prav dolgo niti ni obratovala. Bojim se, da tu gor smučišče ne bo nikoli več obratovalo. Čez kakih 100 let pa ob zarjavelih kupih železja obiskovalci niti ne bojo več ločili, ali je bil to včasih ratrak, ali šasija debele berte...🙈

Hiter spust do Gilbertija, debata z "dobro razpoloženima" Tržačanoma v mešanici italijanske angleščine z dodatki italijanskih in slovenskih besed. Turistična delavca s celim razponom del, od pomoči na koči do kampa v dolini 😆 In še hiter spust nazaj do parkirišča. Aja...ta se je mogože že res malo vlekel. Ampak tako ali tako je žičnica že prenehala z obratovanjem. Aja, pa res...razen omenjenih Tržačanov na koči res ni bilo več skoraj nikogar na koči...pa ne, da je tudi tu obiskanost koče vezana na delovni čas zičnice kot na Secedi 😅