Kriška stena in vrhovi nad njo (4.10.2026)

Trdna tema je še, a se mi zdi, da je ura že nekam pozna v primerjavi z zadnjimi turami. Tako je, jesen je tu, dan je že kratek. A še vedno bo dovolj dolg za današnje plane. In med tem razmišljanjem nekje na sredi poti ugotovim, da sem brez telefona... Telefon je za "funkcijo telefona" morda še najmanj pomemben (razen če je potreben nujen klic). Bolj za fotografiranje in pomoč pri orientaciji. Torej bom na izhodišču še uro kasneje kot je bil plan...

Enako kot včeraj je štart v osojni severni dolini. Lahko bi parkiral na spodnjem parkirisču v Krnici, a se mi je zdelo, da bo ob tej uri že polno in sem kar za cesto. Nič hudega, bo pa na koncu tistih 60-70m dodatnega klanca 😆 Do koče v Krnici, kjer prehitim eno skupino, se že kar lepo segrejem. Potem malo bolj v klanec naprej do zatrepa doline. Pred mano pa se že kaže Kriška stena. Mogočna, navpična, na videz neosvojljiva. A bolj ko se bližaš, bolj zgleda, da ima šibko točko. In tam nekje se gor vzpne markirana pot.

Za gor mi je bila pot kar všeč. Išče naravne prehode, minimalno železja, hitro se vzpneš. No, če bi bila še malo manj pošodrana...ampak kot rečeno, za gor ni problem...ta se pojavi...kasneje 😅

Na vrhu Kriške stene pridem na sonce. Med globokimi razpokami poiščem linijo ven iz markirane poti proti vrhu Gubna (2404). Ta varianta je čisto lahka. Bolj pestro bo naprej, proti Dovškemu Gamsovcu (2440). Po še nekaj izogibanja globokih razpok pridem do ozkega, izpostavljenega, podrtega grebena. Marijana in Marko to varianto opisujeta kot zahtevnejšo, a manj podrto od tiste iz sedla proti Dolkovi špici. Res zgleda izpostavljena, a na hitro ocenim,rda "bi šlo". Kot malo lažja varianta je opisan spust iz grebena in gor po močno pošodranem žlebu. Tudi žleb se mi zdi da lociram in tudi tu mi zgleda da "bi šlo". Vsaj na daleč. Ampak... Izkušena alpinista pišeta, da res ne priporočata tu sestopa. Torej je potem treba dol po tisti baje najbolj razbiti, v sedlo proti Dolkovi špici. Kaj pa če...tam v resnici trenutno ne gre. Vsaj ne brez štrika. Ker je bil kakšen podor? Letos res ne moreš vedeti. Nič...sestopim dol na pot...

"Kdor ne želi po grebenu je od tu možen dokaj udoben sestop do markirane poti" še pišeta. Hja no..."udobje" je pač stvar okusa in osebnih pogledov. Tako kot jaz za udobje na dopustu ne rabim 5* hotela in je čisto v redu šotor...tako se očitno nekomu zdi udobno plezat navzdol po močno razbitem in pošodranem svetu. Saj pretirano težko res ni. Bi rekel, čisto kratek del zelo švoh dvojka. Izpostavljeno tudi ne. A ko ne veš, kaj lahko primeš in kam lahko stopiš...ne, zame to ni ravno udobje 😅

Iz sedla proti vrhu Dovškega Gamsova je linija dokaj jasna in logična. Enkrat se sicer spravim gradit možica...pa ga takoj spet podrem. 4m stran že stoji...in priznam, tam je prehod lažji. Teh dobrih 100 višincev je res ena sama podrtija. Za dol seveda še bolj kot gor. A kakšne večje tehnične težavnosti ni. Samo na 2-3 detajlih morda II. Pri sestopu srečam nekoga za gor, še nekdo pa je tisti dan že moral biti pred mano.

Plan je bil danes predvsem "pokljukat" nemarkirane vrhove nad Kriško steno, a ker sem že tu, potegnem še eno "kondicijsko" do Dolkove špice (2591). In si ogledujem še "nemogočo" Rogljico. Verjetno je samo psihološki moment tisti, ki jo dela tako zahtevno - sam pogled na ta podrt strm stolp. Marsikdo mi je že rekel, da je "lažja kot zgleda". Uglavnem...naslednjič 😆

O "kljukanju vrhov" pa...ja, zdaj že lahko priznam, res kljukam dvatisočake pri nas. Ampak ne gre za cilj, gre za pot. Gre za spoznavanje gorskega sveta in reševanje problemov s pristopi. Zato pa so nemarkirani bolj zanimivi. Do včeraj so bili Dovški gamsovec, Gubno in Kriški rob samo kote na zemljevidu, kamor "bom enkrat šel". Nobene "obsedenosti", kot z Visokim Rokavom (ups...še eno priznanje). Danes so mnogo več - imajo svojo pokrajino, svoje pristope in so nenazadnje - kraj spominov. Lahko brezpotje, zahtevno brezpotje...razen Dovškega Gamsovca si opisov sploh nisem bral. V primerjavi z nekaterimi preteklimi letošnjimi, je današnja tura res delovala dokaj enostavna.

Na Dolkovi špici si vzamem kar dolgo pavzo. Malice že dolgo praktično ne nosim več v hribe, dovolj je, če se "naprašičim" za zajtrk. No ja, kakšen paket datljev pa pride prav, ta človeka res napolni z energijo. In do Bovških vratc (2379) v nadaljevanju skoraj poletim. 50min...pa Dolkova špica zgleda kar daleč stran. Potem spet malo spusta in spet malo gor po zadnjo "kljukico". Kriški rob (2357) je travnat do vrha. Strme trave bi bil tehnično gledano čisto pravilen izraz, a še zdaleč ne "trentarsko strme". Take so samo...aja, saj tudi tu smo v trentarskih koncih 😆 Kriška jezera seveda spadajo v porečje Soče. Za gor poiščem meni najboljšo linijo. Tako ali tako je pa pobočje uhojeno z raznimi kozjimi/ovčjimi stezicami.

V nadaljevanju gledam še proti Šplevti (2382). Zgleda kar enostavna...a ne od tu. Treba bi bilo malo bolj naokoli. Naravnost po grebenu pa...vsaj nasledjih par metrov zgleda prepad. O tem danes sploh nisem razmišljal. Vseeno mi pogled uide na uro. In na karto. Hja...če bi bil zjutraj telefon na svojem mestu... Tako pa. Nič, bo dovolj. Bom pa skočil še na Križ (2410). In tam potem tudi kar daljša debata z Gregorjem, ki še ne hodi prav dolgo v gore in je vseeno že marsikje bil. Edina debata danes, razen parih pozdravov. Gneče res ni bilo.

Ostane samo še sestop čez Kriško steno. ZZ markirana pot...kaj bi to lahko bilo takega...miže in z rokami v žepu... Ehm, kot da me včeraj ni izučilo... Kdor kot pojem ZZ markiranih poti jemlje Triglav iz Kredarice, Hanzovo na Mojstrovko in še kaj podobnega, ter pri tem svoje živjenje vedno zaupa SVKju...hja, takemu res toplo svetujem, naj tu NE hodi dol. Izkušnja bo res zelo neprijetna. Milo rečeno. Če si navajen zahtevnih brezpotij, podrtih, pošodranih in prepadnih območij, kjer se nimaš skoraj za kaj prijet...potem bo pa ta pot ravno prava, da še vedno sprosti nekaj adrenalina. Da sklenem, kritika ne leti na PD, ki je pristojno za omenjeno pot. Kritika leti na stvar, ki jo govorim že dolgo - sistem kategorizacij poti. Ta res potrebuje korenito prenovo. Predvsem ZZ poti so si med seboj zelooo različne. In argument (čeprav resničen), da je danes povprečen planinec bolj štorast, kot je bil včasih žal ne pomaga kaj dosti in ne reši problema. Na koncu so reševalci tisti, ki nastradajo, ker je nekdo mislil, da je pač "Kriška stena isto kot Hanzova...saj ima isto kategorijo".