Kočne čez SZ greben (18.10.2026)

Lepe ture se lahko ponavlja. In ta vsekakor spada pod take. "Kdaj naš pelješ?". Vprašanje se je že dolgo ponavljalo. Seveda, kaj pa so skoraj vsi iz AO Ruj lani manjkali 😆 "Kaj je še treba vzet?" "Za varovanje pa abzajl...jst vzamem štrik". Iskreno, nisem računal, da bo potreben. Lani je namreč šel samo "na sprehod". Je pa res, da je par mest močno izpostavljenih in ja, na tikih turah je vedno fajn imeti štrik s sabo. Lahko so tudi razmere malo drugačen. In tokrat so tudi dejasnko bile. Lani je bilo še precej poletno, tokrat pa bolj mokro, s konkretno jesensko roso. Hja...tam si seveda bolj želiš suhega terena...ampak kar je pač je. Saj je bilo že prejšnji vikend podobno. Vsaj vidljivost je bila sedaj bistveno boljša.

6.30 začnemo hodit tik nad Jezerskim. Ja, štart je nižje kot lani. Ker bo krožna. Da ne rabimo 2 avtov. Nekaj časa z lučkami, ki ugasnejo še preden se z gozdne ceste odcepimo na stezico. Zdaj se začne malo bolj klanec, da pridemo do Velikega vrha (1742) že kar lepo ogreti. Po tem slabo uro in pol dolgem uvodu, pa se začne tura zares.

Najprej je malo spusta, po grebenu, skozi macesnov gaj. Prizori so res lepi, mogoče manjka še ravno par dni, da bojo najbolj zlati. Ko se macesni končajo in pride rušje...je pot malo manj "romantična". Pravzaprav ni poti, je samo prebijanje skozi rušje, po možnosti tam, kjer je čim manj gosto. Občasno so veje požagane. Nekaj krajših plezalnih vložkov je vmes, par pošodranih grapic in prečenj in sedaj pride verejtno najtežje mesto - pod stolpiči. Prva trojka.

Skala je sicer dobra, vmes se kakšen oprimek res maje, ampak je še dovolj drugih...in če ne gledaš dol...gre. Če ne gre...je pa treba uporabit štrik. Aja, samo nekdo vseeno mora prej čez 😅 Vmes pride čez se Jan. Po desni strani prvega stolpiča. Bolj običajna je po levi. "Saj ni tako težko". Hm...po desni še nikoli nisem šel, res zgleda manj prepadno in manj navpično...ampak prekleto gladka plata...

Spust z drugega stolpiča zgleda močno adrenalinski, ampak je v resnici dovolj oprimkov in stopov. Spet kot prej - ne gledat preveč dol. Občutki, ko sem šel drugič čez stolpiče? Še vedno enako težko kot prvič. Bolj predvidljivo sicer, ampak težavnost se ni zmanjšala. In vendarle je "lažje pri srcu" kot na letošnji Lopi 😅

Nadaljevanje proti Kjuki (2137) je lažje. In če je bila prej, na težjem delu skala suha, je sedaj tu spet mešanica skale in mokre trave. Torej ni čisto lagoden sprehod, pazljivost je potrebna. To še najbolj občuti Marko, ko se mu pod roko v prepad spelje konkretna skala. Pa samo pobožal jo ne, ni se sploh še zares naslonil. Uglavnem...opozorilo vsem na previdnost...😬

Pri sestopu iz Kljuke se še najbolj umaknemo grebenu v desno. Travne police. Spet - lani je bilo tu povsem suho, letos ni. Na koncu zadnje police je navpična lojtrica. Dobro razčlenjena. Če se ne želiš preveč izpostavljat, je možnost varovanja. Z nekaj iznajdljivosti.

Nad lojtrico je spet bolj travnat teren, pomešan s skalami. Do grebena je tako. Od sedaj naprej gre bolj ko ne samo še po grebenu. Lepo poplezavanje, mešanica dobre in malo manj dobre skale. Za naš gorski svet in glede na razbitost, ko kateri slovijo Kočne...večino časa dejansko sploh ni slabo. Naravnost odlična skala je na še zadnjem težjem mestu, kjer je drugič danes trojka. Tako vsaj pravi literatura.

Še zadnjič danes svojo vlogo opravi štrik. Verjetno bi bilo hitreje malo bolj razvit štrik in poiskat kline malo višje (mislim da so), kot malo nižje zabijat in spet izbijat svoje. Ampak čas imamo...in fajn je povadit v kontroliranih pogojih, torej na stabilnem terenu 🙂 In navsezadnje, klin, ki je zabit že leta...ni nujno, da ima še vedno isto nosilnost. Poka se je morda razširila...

Zadnji del do Križa (2485) - na ponavljajoča se vprašanja, če je to že eden od vrhov Kočen ga kar prekrstimo v "Križevo Kočno" - je sedaj večinoma samo še hoja. Kaj malega še poplezavanja. Pogledi na prehojen in preplezan greben pod nami so res veličastni. "Najdaljši brezpoten greben v KSA", kot ima pogosto oznako, je včasih kar malo podcenjen. Vsekakor ni tako čislan, kot kakšne zadeve v Martuljški skupini. A morda je še bolje tako. Je vsaj manj navala. A zanimivo, danes nismo bili edini. Ko gledamo nazaj z Jezerske Kočne, pride ravno dvojica na vrh.

Približno 5h30 do sem je čisto realen čas, pravzaprav sploh ne počasen, če parkrat potegneš štrik ven. Dolgo pavzo si vzamemo na vrhu. Brezpoten je samo še sestop v škrbino do markirane. Ok, pa še prej malo grebenčka, ki se mu sicer da izognit malo nižje. Še pošodran spust v škrbino se mi ne zdi več problematičen.

Nadaljevanje do Kokrške (2520) in Jezerske Kočne (2540) ter sestop po Kremžarjevi. Zanimivo, celo tu smo sami. Par drugih planincev srečamo šele tik nad Češko kočo. Tudi po markiranih poteh Kočne danes zgleda niso bilo masovno obiskane. Pa saj je tudi običajno tako...za razliko od Grintovca, kjer je čez streho precej bolj živo. Pa še tam morda ni toliko, kot bi bilo brez tiste množične športne prireditve v Ljubljani...torej - čim več tega, da bo manj gneče v hribih😆 Pri izstopu iz zavarovanega dela Kremžarjeve velja omeniti, da je tu res lepo melišče, kjer si v trenutku tistih dobrih 150m nižje 😁

Čisto do Češke koče ne gremo, prej zavijemo po nemarkirani proti Makekovemu sedlu. Saj gre vzporedno, nižje pod njo še markirana pot. A je ta vsekakor bolj slikovita. Če sem za tiste prve macesne zjutraj rekel, da jim še malo manjka, so tu na vrhuncu intenzivnih zlatih odtenkov. Pot gre nekaj časa približno po izohipsi, oz je celo malo vzpne, tako da kar dolgo lahko občudujemo macesne, preden jih dokončno zamenja najprej smrekov in potem bukov gozd. Tudi tu je še precej slikovita pot, na občasnih razglednih točkah pa se na drugi strani doline pokaže današnji greben. Še vedno zgleda veličasten. In spet bom rekel, da se tako turo splača it večkrat 🙂