"Tolminski krog" 1.8.2020

avgust 04, 2020

»Tolminski krog« je seveda mišljeno prečenje Tolminskih gora – osrednjega, najvišjega grebena. Od Tolminskega Kuka do Vrha nad Škrbino, opcijsko (oz, vsekakor ja, razen če pride kaj nepredvidenega) pa vse do Žabiškega Kuka. Malo sem se bal, ker je bilo napovedano res vroče in sončno vreme…to bo šlo po vodi! Malo upanja je vlivala simulacija vremena, ki je popoldne kazala pooblačitve J

Ob 7 je bilo parkirišče v Tolminskih Ravnah že kar precej polno. Glede na vremensko napoved to res ni več pretirano zgodnja ura. Je pa razlika, če se pripelješ iz Tmina ali Lj… Čez Planino na Kalu in Tolminski Migovec na Tolminski Kuk skoraj do minute točno po planu. Tu je pot lahka, od Kala naprej pa je kar pomembno, da si dovolj zgoden J Višje gor začne sonce neusmiljeno žgat. Na Kuku poklepetava še z 2 zamejcema in potem naprej na Zeleni vrh in Podrto goro. Plan je, da se čim bolj drživa grebena in pobereva še vse nemarkirane vrhove. V resnici sta Podrta gora in precej neznan Vrh Konte edini pravi (zahtevni) brezpotji. Podrta gora iz Z meri bi bila čisto lahko označena tudi kot ZZ brezpotje. Nikakor si ne bi želel sestopat v to smer. Pravzaprav sva se glede tega kar strinjala. Baje je tu celo priporočljiv abzajl. Sestop proti J je lažji, a zaradi razbitosti skal in pošodranosti polic je potrebna pazljivost. Direktno po grebenu do Vrha Konte pa ne gre. No, morda bi šlo, a ker nisva dobro videla naprej, tistega »morda« nisva poskušala J

Z začetkom sestopa proti Škrbine pa je bilo tistega najlepšega konec. Sicer ob tako razbiti skali tudi plezane ni tako lepo. Ima pa Vrh nad Škrbino precej lepšo skalo in takoj pade igrica »ne dotikaj se železja«. Ob lepo speljanih prehodih in kompaktni skali je to že precej varno početje. Za vse drugače misleče pa je pot še vedno zelo dobro varovana.

Končno se prikaže napovedana oblačnost in človeku pusti dihat J Svoje k uživanju trenutka/ov pa dodata še malica in pir s pogledom na Bohinjsko jezero. Če bi res lahko izbiral čisto vse pogoje, bi si izbral visoko oblačnost. Nizka pa je večkrat skrivala greben naprej. Ampak saj tu je nadaljevanje bolj ko ne isto…gor in dol, pa spet gor in spet dol in gor do Vogla. Bujni in cvetoči gorski travniki. Čudi me, da tu gor ni nič ovc.

Če sva do sedaj srečevala same Slovence, pa so na Voglu sami tujci. Oblaki se razkadijo in odpre se pogled na celoten prehojen greben. Zadnji vzpon in še posebej sestop z Žabiškega kuka pa sta peklensko vroča. Kako je prijalo, ko zavijeva na lovsko pot proti Planini Razor in gost bukov gozd. S sabo sem imel 3l tekočine. Nikoli nisem bil vmes žejen, a na Razorju dodatno spravim vase še pir in skoraj 1l vode. Morda je žeji botrovala tudi kar dolga debata J Z Luko, s katerim sva se januarja že srečala na Triglavu in Greto, ki opravlja SPP v enem kosu. Ne manjka ji več veliko J

V kratkem zadnjem sestopu začne v nasprotju z »najverjetnejšimi« napovedmi deževati. Rahel dež je bil prav prijeten. A še dobro, da nisva bila kakšnih 15-20m počasnejša. Takrat pa ne bi bilo več tako prijetno…

Glede same dolžine kroga je ura…em, telefon nameril 22km in 2100m skupne višine v 8 urah. Sploh ni tako hudo, glede na tisti začetni pogled proti koncu grebena ;)

avtorica slik je še Urška Slapšak