Veliki vrh, Molička planina (27.12.2020)

 Ponovno v stilu iz pred 2 tednov, včeraj lažja, danes težja tura. Neka bolj konkretna zimska, s polno uporabo zimske opreme. Lavinske razmere so trenutno take, da se ni kaj preveč za igrat. Oz je potrebno pametno izbrat cilj. Veliki vrh ni najbolj izpostavljen.

Včeraj se pozanimam na hribi.net glede ceste. Prevozna do križišča Podvežak-Ravne. Res je tako, a tudi naprej proti Podvežaku je bilo videti kolesnice. Nič, probam še malo kolikor gre. Navsezadnje so na avtu continentalke :) Šlo je še približno tretjino poti do Podvežaka, kjer je bilo ob cesti za parkiranje. Do približno točno 1300m. Samo še en 4x4 je bil zjutraj malenkost višje. Pri povratku jih je bilo še več.

Kar dobro, da sem probal višje z avtom. Hoja gre tu kar počasi. Po malo trdem, a vseeno nesprijetem snegu, ki je nekako spolzek. In se malenkost predre in oddrsne, ravno, ko se pri koraku odrineš. Ja, nekaj energije gre pri tem v nič. Pri Podvežaku, ko naj bi se pogled bolj odprl je samo še bolj oblačno, vse naokoli. No, proti Z se kaže nekaj sonca. Težko bo danes prodrlo skozi oblake. 

Nadaljujeva naprej po poti. Nekaj malega pohodnikov in turnih smučarjev je že šlo po zadnjem sneženju. A ne prav veliko. Med macesni se pokaže Veliki vrh. Oblaki pa vse pogostejši. Prav dosti se še ne predira. Po odcepu za Korošico sneg postaja trši in bolj zbit, verjetno tudi zaradi vetra, ki je vse močnejši. Razmišljam že o derezah, saj je pod pršičev včasih že kar ledeno, a že v naslednjem trenutku se pogreznem do pol stegen. Vse do sedla, kjer zavije pot na Veliki vrh. Tu je že konkretno vleklo (daleč najbolj danes), naprej pa polna zimska oprema. 

Malo pod vrhom srečava turna smučarja, ki se vračata. Tista dva, ki sta šla mimo, ko sva se preobuvala in sva ju še večkrat gledala v hrbet. Nekje okoli Gornjega Grada, po govorici sodeč. Izmenjamo par besed in si zaželimo srečo. Morda bo kaj malega imela tudi sreča opraviti pri sestopu, vsekakor pa izkušnje in mirna kri ob zelo slabi vidljivosti. Tako da hitro pade tudi kakršna koli misel na idejo, o krožni turi s sestopom v drugo stran in potem še Dleskovec. 

Je bilo pa še dovolj časa in primerne razmere za podaljšek do Moličke planine. Tu že kar takoj povem, da je potrebna pazljivost na poti, saj sta takoj za prelazom 2 brezni. Sneg pa še popolnoma nedotaknjen, dolgo že ni nihče hodil tu. Pri Molički planini v zavetju (tu je spet bolj pihalo) pod steno sledi malica. V tem medprazničnem času, je v duhu "čaščenja obilne hrane" je bila taka tudi malica. Tradicionalna potratna potica, tista, ki nama je z Valentino že včeraj "sladkala pot", Urška pa je imela "klasično" potico. Po tem receptu je bila že večkrat spremljevalka tur. 

Pri povratku, še posebej na delu za odcepom proti Deski je bilo opaziti, da je danes bilo kar nekaj turnih smučarjev. Smučin je bilo bistveno več kot zjutraj. Letos bo menda ena tistih zim, ko bom spet začel razmišljati o nakupu turne opreme :) 

Super izkoriščen še zadnji dan pred novo pošiljko.