Grintovec čez Jame (10.4.2021)

 Zadnjič, ko sem bil pozimi na Grintovcu sem pri spodnjih Jamah gledal, da menda obstaja tudi kakšna varianta tu gor direktno. Nedolgo za tem, sem ugotovil, da tudi dejansko obstaja. Niti ne tako neobljudena. Saj Grintovec je že na splošno obljuden :)

Z Urško se torej zmeniva, da jo mahneva na vrh čez Jame. "Pa še par s ferajna jih pride zraven". Super, več ko nas bo, bolj bo veselo :) In je tudi bilo veselo. 6 se nas je zbralo. Zmenimo se za kar zgodnjo uro. No, tu je vseeno nekaj omejitev...baje korona še vedno dela predvsem ponoči. Še 2 dni. Vesela novica pa že takoj za izvirom Kamniške Bistrice: table, ki je po cesti vzdrževani z javnim denarjem dovoljevala vožnjo samo izbrancem, ni več :) Ali je trajno, ali samo začasno v tem  trenutku niti ni bilo pomembno, je pa kar prav prišlo v izogib nabijanju makadama. 

Vodenje je že kar takoj prevzel najizkušenejši, torej Ivan. To je še posebej prav prišlo potem v najtežjem delu, v grapi čez Jame. Nas je pa kar fajn gnal :). Že po par minutah se je pojavilo čelo obsežnega plazu. Više pa je teren izmaličen do nerazpoznavnosti. Plazovi so tu lomili vse pred seboj. Na določenih mestih ni ostalo niti eno drevo pokonci. So pa zato poležana po tleh in močno ovirajo gibanje. Posledično je sled speljana drugače, kot je sicer markirana pot. Ta je tudi močno poškodovana. 

Nad gozdno mejo so razmere "bolj standardne". Na sedlu pa konec toplega vremena, saj je začelo pihat. Pri Spodnjih Jamah še zadnjič nas še zadnjič zares obsije sonce, potem se začne oblačiti. A tu sledi tudi najlepši del ture. Na par delih je bilo nekaj napihanega snega, a tam kjer smo se gibali, največ cca 20-25cm. 

Višje je teren bolj strm, več je manjših grapic in  skokov, Ivan pa je vseskozi izbiral lepe in zanimive prehode. "Če poznaš teren ni težko" se je kasneje nasmehnil. Tu ni bilo več napihanega snega, podlaga pa precej trša. V kombinaciji z naklonom, so to pogoji, ko "dobro čutiš" meča :). Zadnji del poti gre po grebenu dolgih sten. Malo me je skrbelo, kako bo s priključkom v Steho, saj so kot kap s strehe cel čas štrlele konkretne opasti. A na delu, kjer se priključi greben, je bil prehod brez težav. 

Za danes je bil napovedan zmeren jugo-zahodnik. Hja...bil je kar na zgornji meji "zmernosti". Če ne bi bil vajen kraške burje, bi rekel, da so močno zgrešili v oceni jakosti. Dobra stvar jugozahodnika v primerjavi z burjo je, da ni mrzel. 

Na vrhu se nismo zadrževali, samo par zmagoslavnih vzklikov in hiter sestop. Vreme pač ni  bilo tako, da bi se usedel in odprl pir :) Še par slik in dol. On tem še pogled na uro...ravno kakšna minuta čez 4 ure od štarta. Ja, Ivan nas je kar dobro gnal :)

Z Urško sestopiva, v skladu s predhodnim planom, čez Streho. Ostali se podajo po grebenu. "Se potem dobimo v zimski sobi". Še 4 srečava, ki grizejo proti vrhu, med njimi 2 smučarja. Nekje na 2100-2300m je bila kar gosta megla, nižje pa spet boljša vidljivost. V zimski sobi potem presenetiva (ali on naju) "osamljenega" alpinista. Kolegi so šli plezat v Kalško goro, on pa je zdravstveno načet in je ugotovil, da ne bo šlo. Še preden pove celo zgodbo pa...v skladu z "novimi časi" tudi hitro razloži "Res sem samo prehlajen, potrjeno s testom". Sem se kar zamislil, kam smo kot družba prišli, da se človek že v naprej opravičuje...

Malica, debata, potem pride še preostanek ekipe, nadaljevanje debate...in počasi se bo že treba odpravit dol. Iz sedla dol je kar letelo, a vmes v tem zanosu ugotovim, da sem izgubil drugi cepin. Očitno se je, ni čisto po pravilih pritrjen na ruzak, uspel "osvobodit". Ja nič, nazaj gor. Bel cepin v snegu bom pa že hitro našel ;) In sem tudi ga. Ostal je pokonci zapičen v sneg. Samo še do njega je bilo treba. 

Letošnjo zimo prva tehnično res bolj zahtevna tura. Malo sem že pogrešal. No, saj bo še kaj. Snega je še dovolj :)

dobro jutro

levo od običajne poti

Spodnje Jame

prvi skok

naslednji...

na grebenu, pred vstopom na zelo vetrovno streho