Javoršček, Lipnik (13.6.2021)

junij 18, 2021

Gornje Posočje ponuja veliko brezpotij. A glede na "bogato" zimo je snega še precej in treba je malo pazit z izbiro, da ni potrebno nosit še zimske opreme. Tokrat jo mahnem na soseda ene nedavnih tur. Javoršček (1557) je sicer nemarkiran vrh, kjer pa se je nekoč trlo ljudi. Ne planincev na žalost. Med 1. svetovno vojno je tu čez potekala glavna avstrijska linija. Večina se nanj odpravi iz Kal-Koritnice mimo planine Golobar in čez Utro. Ali pa iz planine Zaprikraj. Jaz sem imel precej drugačne načrte, saj sem potegnil še naprej do Lipnika (1870) in ostalih vrhov v tistem grebenu. Torej sem štartal malo nad Čezsočo.

Po druge strani je nemarkirana pot lepo sledljiva. Tu ne ravno. Pravzaprav, je bolj ko ne - ni :) Sem se pa malo zapletel že na začetku. Namesto, da bi prej zagrizel v breg, sem šel mimo podora. Saj nekoč je res bila tu mulatjera, levo (SV) od podora je še sledljiva. Malo naivno sem upal, da jo bom na drugi strani podora spet našel. Pa nekako ni šlo. Neka slabo vidna stezica je bila. Na trenutke nisem bil niti povsem prepričan, če ni samo sestop iz plezališča, ki se je ustvarilo ob podoru. Tudi danes so bili v steni. Sploh, ker je stezica prišla ravno nad podor. Z nekaj več domišljije se je stezici nekako dalo slediti. A ko postane teren še bolj strm, edini oprimki pa gnile bukove korenine ugotovim, da bo vseeno treba malo bolj uporabiti oči in mogoče malo manj domišljijo. Stezica je od tu približno po izohipsi prečila proti J, nato pa dokaj naravnost po grebenu proti vrhu. Ves ta del je zahtevno brezpotje.

Javoršček ni izrazit vrh, pač pa greben. Ki je cel prekopan in prevrtan, ostanki velike morije so na vsakem koraku. S pobočje je do vrha poraslo z gozdom, na J je bolj strmo in v gornjem delu travnato. Razgledi pa so lepi - kjer jih ne zakriva gozd.

Sestopim po V grebenu, kjer je pot lepo sledljiva v Utro do partizanskega spomenika. Naprej pa kar po azimitu, oz “za nosom" proti Lipniku. Vsaj da pridem ven iz gozda, potem se bo že več videlo. Tukaj je poleg "umetnih" lukenj tudi nekaj brezen. Igranje orientacije tu ne priporočam neizkušenimi. Sicer obstaja opis neoznačene poti za ta del.

Ko se gozd odpre, se pokaže snežišče proti škrbini pod Hudim vrhom (1804). Strmo je...ne bom silil tu gor. Tako da se usmerim na J pobočje Srednje špice (1819). Na trenutke precej poraslo z rušjem. Sicer je skozi nakazana potka...a borba z rušjem je kar trda. Nagrada pa vrhunski razgled na vrhu. Od tu še pomaham planincu, ki je ravno šel čez prej omenjeno snežišče, očitno sestopa z Lipnika.

Sestop v sedelce proti Lipniku je "za psiho". Poti ni. Potrebno je poiskati najboljše prehode. Nadaljevanje do Lipnika je lažje. Ob razgledu si vzamem čas. Za nazaj grem proti škrbini Srednjo špico po stari vojaški poti. S te strani mi ni bilo potrebno čez snežišče, a ko si ga ogledujem od blizu...je bilo kar prav, da nisem šel tu gor. Nadaljujem na Hudi vrh, kjer je najožji del grebena. Kar konkretno zračno, ni za vrtoglave. Potem pa je greben vedno širši in manj izrazit, dokler naposled z Vršičov (1699), zadnjega vrha nad gozdno mejo, ne sestopim v dolino.

V tem času se je začelo kazati rahlo podcenjevanje ture. S pogledom na zemljevid je zgledala precej krajša od prečenje Polovnika. A v resnici...ni kratka. Teren je težji, sonce je bolj peklo. Hrane sem imel komaj kaj, a nisem ravno "padel v švohost". Vode pa bi lahko imel več. Ampak saj smo v Posočju...menda bom našel potoček v dolini 🙂

Na začetku je sestop strm in spet grem za nosom. Skozi bukov gozd, čez jaso in na koncu na markirano pot. Mislim, da je bilo dovolj brezpotja in za preostanek poti se prepustim vodstvu markacistov 🙂

In kot sem prej že skoraj sanjal, se pojavi izvir. Ne tista najbolj bistra studenčnica, ki pride na dan iz snežno belih skal, pač pa precej manj ugledna. Iz mahu in listja. Napolnim plastenko in na eks spijem 3/4 litra. Hm...ja...res sem imel premalo tekočine s seboj. Ni to ravno stvar, ki bi jo s ponosom razlagal planinski vodnik z 10 letnim stažem...

Takoj pod izvirom je stara logarska bajta. Kar velika stvar...a počasi se seseda sama vase. Sedanji gabariti glede na način gradnje niti niso tako zelooo stari. Bi rekel, da iz časov nekaj desetletij po vojni.

Po počasnem spustu po mulatjeri v nadaljevanju sestop spet postane bolj strm in spet smo pri tisti znani ugotovitvi - v Posočju je največja strmina ob vznožju. In še en velik plus, na koncu je vedno možna osvežitev v Soči ali katerem od pritokov.

Za konec še o "znatno krajši turi kot Polovnik"...hja, sej je krajša...1950m višine in slabih 20km...