Greben Polovnika (30.5.2021)

junij 01, 2021

Pa je prišlo na vrsto prvo od letošnjih dolgih grebenskih prečenj. No...nekaj podobnega je bilo že 3 tedne nazaj, ampak tisto je bilo bolj spontano, pravzaprav se dolžine takrat nisem zavedal, dokler se ni sama razkrila :)

Polovnik je dolg greben, ki se na Z strmo dvigne nad Logom Čezsoškim, na V pa se spusti proti Drežniškim Ravnam. Od Velikega Polovnika (1471) do Krasjega vrha (1776) je dobrih 7km zračne linije. Vmes pa še malo gor-dol, levo-desno, pa seveda vzpon in sestop na greben in - če je na voljo samo 1 vozilo - še povratek. A več o dolžini kasneje. Glede na strma pobočja, ki se spuščajo z grebena v obe smeri, bi bil precej težji, če ne bi bila po grebenu oz tik pod njim izklesana stara vojaška pot. Predvsem na delu od Pirhovca (1664) do Krasjega vrha.

Parkirava pred mostom in ob 7 štart. Čez most je cesta proti Logu razkopana zaradi zaradi del. In še pred vasjo se dvigne neoznačena pot, ki najprej preči v levo, tako pa se bolj ko ne cik cak vzpenja skozi gozd. "Dobrih 1000 višincev bo sedaj tako" In res je bilo. A pot se dviguje enakomerno. Vmes pa številni strelski jarki, ki pričajo, da je bilo tu nekoč precej manj mirno in spokojno.

Na Velikem Polovniku se prvič odpre greben naprej. Proti Vrhu travnika (1476) in Nad Pečem (1461) je tu še širok greben gol, potem ga zavzame gozd, ki prekriva tudi Špik (1482), proti Pirhovcu pa teren spet postane bolj gol. In malo bolj izpostavljen. A kot rečeno, zaradi stare vojaške poti tehnično še lahek.

Pirhovec je nekje na sredini grebena. Sledi spust proti nekdanji planini Dolec. Ne čisto do planine, pač pa mimo bivaka...oz lovske koče? Tu pa se preveč drživa leve. In namesto po mulatjeri sva prisiljena v napredovanje po še zasneženi S strani Velikega vrha. Ni ravno strmo in neke nevarnosti zdrsa (vsaj kakšnega globokega) ni bilo...a napredovanje je malo počasnejše in na greben ponovno prideva tik za Velikim vrhom. Del, ki sledi, je najbolj prepaden, najbolj izpostavljen a zato tudi zelo razgleden. Na 2 mestih tudi malo za poplezat, a se bi nemara tudi temu dalo izognit, če bi šla nekoliko niže. Ne bi pa tu rad hodil v primeru mokre podlage.

Še malo gor dol in prispeva na Krasji vrh, ki pa je precej bolj obiskan. Vmes na grebenu, dokaj pričakovano, nisva srečala nikogar. Debela ura za zasluženo malico in pir, debata z ostalimi planinci...potem pa dol, dolga je še. Prvi del je šel izjemno hitro s smučanjem po gojzarjih, a je bilo potrebno pazit na "udorne pasti". Potem do Debeljaka in tu je na zemljevidu vrisana neka stara mulatjera. Pot se spustu čez S pobočje mimo lovske koče in potem skozi Žrelo v dolino Slatenika. Preprosto...ja pa kaj še! Mulatjera res še obstaja...a na trenutke povsem prerasla z gostim rušjem. Tako da se naposled v bujni flori in snegu izgubi. Naslednja pametna poteza se mi zdi kar direkten spust na gozdno cesto nižje. Kar po padnicah, ponovni s smučarskimi vložki in hitro sva na cesti na cca 1300m. Proti Z do razcepa, ko se cesta konča, ponovno direkten spust na nižjo cesto (cca 1100m) in spet proti Z. Super, vse po planu! Za zdaj... Cesta se konča, od nje se malo nižje odcepi potka, ki preči proti Z in se naposled ustavi pred Žrelom. Odsekan prepad, nobenega prehoda. Sicer so bile neke sledi, a je vse skupaj zgledalo sila neugodno. Izjemno strmo, skale, travnate ruše, čez vse skupaj na bukovo listje. Ni se mi zdelo smiselno izzivat, Dženis pa sploh še nima pretiranih izkušenj po Z-ZZ brezpotjih. Edina varna varianta je bila, da obrneva in ponovno prečiva proti V dokler teren ne postane manj strm in se počasi spustiva proti Slateniku. Ta plan pa je deloval. Z malo domišljije se je dalo slediti tudi ne prav starim človeškim stopinjam. Pa ne, da je že kdo prišel na to idejo pred kratkim :)

Potem pa nešteti skoki čez potok, skoraj otroško veselje in dober trening za reflekse in ravnotežje. V primeru napake - si moker :) Ko prideva do soteske se dvigneva na staro pot desno od potoka. Kmalu tudi te zmanjka, a se je dalo lepo sestopit po hudourniški strugi. Seveda napolnjeni z vodo :) Od slapu naprej ponovno skoki čez potok.

Tudi temu področju letošnja zima ni prizanašala. Snežni plazovi so v dolino prinesli na stotine klafter drv. Polomljena debla in veje, premešano s kamenjem in zemljo, ponekod je še vedno vmes, zdaj že zelo blaten sneg. Po padnicah v bregu pa počiščeno vse, do gole skale. Na par mestih se tudi vidi, da je bil zaradi plazov potok zajezen.

Za še zadnji zožanjem struge v kratko korito se pojavi gozdna cesta, potem že normalen makadan, ki vodi do Čezsoče in zadnji del ture, za katerega bi bilo čisto v redu...če ga ne bi bilo. 5 km asfalta. Ampak stvar se pač potrebno vzeti v zakup, nenazadnje je v celoti gledano tura res čudovita! Aja, kač še ni, klopi pa tudi še redki.

Pa še glede dolžine. Gpx sledi tokrat ni, ker je telefon vmes odpovedal poslušnost (zato tudi ročno vrisana pot). Glede na preračunane vrednosti gre višinska razlika proti 2200m (enak podatek sem dobil tudi v enem opisu prečenja), dolžina pa nekje 27-28 km. Običajno so te preračunane vrednosti dokaj natančne, pravzaprav je praviloma telefon s statističnimi podatki še nekoliko "bolj radodaren". Ali če povem še na drug način, 12h30 od avta do avta.