Obala in Slapovi Istre (26-27.10.2021)

 Vreme je kar dobro služilo v teh dneh, ko moram pokoristit še star dopust. Tokrat sva šla na morje. Koristit bone. Tiste, ki nam jih je v svoji neizmerni dobroti oblast "podarila"...in jih bomo na koncu ene 3x preplačali. No, postimo zdaj to...šla sva na morje :) Voda ni več najbol za kopanje...je pa fajn za sprehode. Hm...identična situacija, kot že maja :) 

Ponovno parkirava v Strunjanu in se po E6 usmeriva čez Strunjanske klife in naprej do Izole. Prav veliko možnosti za krožno pot ni. No, pravzaprav je ena zelo lepo - čisto po obali. Večino časa gre lepo. No, cel čas gre lepo, samo da del obale res ni primeren za "običajne sprehajalce" pač pa za planince :) Ob plimi morda niti ne gre, ne da ni se zmočil. Potrebno je "plezati in skakat" čez skale, ki so mokre in spolzke. Malo pred nama je hodil nemško govoreči par, ki se je obrnil ob glasnem vzkliku boljše polovice “ich kann nicht!"

Naslednji dan so bili v planu slapovi Istre. Enkrat sem že hodil približno tu, kar dolgo nazaj. Tako, da sem moral "kar od začetka" naštudirat pot. Ampak ok, najdejo se kakšni opisi. Ki večkrat svarijo prej "orientacijsko kar mučnim terenom." Mi je znano, saj naš Kras je še hujši ;) Zamislim si ne predolg krog, na katerem bi šla mimo treh slapov. Parkirarava v Trebešah. Začetni del je enostaven. Tabla "slap", nekaj spusta in...hja...skalni previs, kjer ravno malo kaplja. Slap Stranica je torej bolj ko ne suh. Ja nič...nadaljujeva naprej. Vzpon "za nosom" do vasi Pičuri (pravzaprav je samo 1 hiša) in potem spust v dolino proti naslednjemu slapu. Tu me prehitro premami kolovoz, ki se odsepi od ceste in kmalu se znajdeva v pravem brezpotju. Kjer kraljuje precej trnava podrast, na čelu z robido. Em...torej res nisva na čisto zamišljeni poti. Pa še "Starca" sva zgrešila (stražna stolpa iz beneških časov). Valentina ni najbolj navdušena, a nadaljujeva naprej, do zamišljene poti. 

Tista pot je lažje sledljiva kot prejšnja, ki je pravzaprav ni bilo. Vmes je bila na par mestih še najbolj prehodna stvar struga potoka. A naslednji slap - Veli Vir - spet prinese rahlo razočaranje. Tolmun nad in pos slapom...od slapu pa spet bolj malo. Očitno je presuho za kakšne bolj spektakularne prizore. Zadnji v plani je bil Slapoc nad Sokoliči. A glede na nizko vodnatost prejšnjih dveh in že močno preseženo planirano količino brezpotja zadnji del izpustiva in se vrneva po najkrajši poti skozi Tuljake do izhodišča. Očitno ni bil pravi trenutek za slapove, morda bi bilo celo bolje še na kakšen sprehod na morju ;)