Faza "zlatenja" macesnov je na vrhuncu. Napoved je bila dobra. In seveda taka stvar je za izkoristit. Širše področje je tokrat izbrala Valentina, jaz pa potem "dodelal detajle". Velik del poti bo potekal po isti kot nedavno na Vršake. Valentini je vseeno, ker "pot je tako ali tako lepa" Jožica in Milica pa že dolgo nista hodili tu. No, točno tu...sicer sta letos menda že tretjič v teh koncih.
Ob 7.30 na Blatu že kar živahno, a s parkiranjem ni bilo težav. Že pol ure kasneje bi bilo morda par 100m več hoje. Pri povratku so bili nekateri avti parkirani zelo nizko.
Do Krstenice in tudi še naprej "depresivno" in megleno. Čisto nekaj drugega, kot nazadnje. Zlata barva macesnov pa v megli ne pride tako do izraza kot pod modrim nebom. Naprej proti planini Jezerce pa se nebo začne odpirati. Napoved je bila, da bo megla nekje do 1800m, kasneje se bo lahko še dvignila. In ko smo se proti Mišeljskemu prevalu dokončno dvignili nad "morsko gladino", je ta občasno pljusknila više, kot bi nam sledila. A naposled se je ustalila nekje na 1800-1900m in tam vztrajala skoraj cel dan. Šele pozno popoldne se je razblinila.
Kmalu za Mišeljskim prevalom se iz markirane odcepi slabše vidna stezica priti Škednjevcu. Tej stezici, ki med balvani skoraj izgine, a so vmes vedno možici, sledimo kar nekaj časa. Do "višine Krna", če je zaupati telefonu. Do tam, kjer vodi na Škednjevec po Z grabenu. Od tu naprej ni na hribi.net nobenega opisa, niti ga nisem našel kje drugje. A po slikah je zgledalo lahko brezpotje. In tako tudi je. Pot gor je logična, sledimo bolj ko ne grebenu. Tudi možici so vmes. In od sedla tudi ni več veliko do vrha, slabih 150m.
Vrh Hribaric (2388m), čeprav obkrožen z nekaterimi višjimi vrhovi, je lepo razgleden. Osamljen, malo jih tu hodi. Relativno lahko dostopen, a dostopi niso kratki. Tu lahko človek najde mir. Medtem ko se je na Debeli vrh skoraj da vila procesija. Ostali bližnji vrhovi, razen Kanjavca, tudi niso bili zelo obiskani. Razgledi pa vrhunski. In ob megli v dolini, so se kar pojavljala nova zemljepisna imena: Krsteniški oz Stoški zaliv, pa Vodnikov zaliv, Gorenjsko morje..
Sestopili smo na drugo stran, proti dolini za Debelim vrhom. Če je bilo prej vse popolnoma kopno, je bila tu vmes kakšna zaplatica snega, ki jo je bilo najbolje obiti. Sneg je bil še dokaj trd. Samo prečenje pod Debelim vrhom, ki sem se ga zaradi povsem senčne lege še najbolj bal (v skrajnem primeru bi bilo treba po drugi strani doline), je bilo neproblematično in skoraj povsem kopno. Vsaj tam, kjer vodi stezica.
Strm spust proti Lazu, kjer po dolgem času spet od blizu srečamo druge planince (a sem že omenil, da je bil Debeli vrh zelo obiskan:)? Iz Laza se je ena skupina ravno odpravljala nekam v smer Krstenice (ali po direktni na Blato), od Planine pri jezeru naprej pa precej bolj pestro. Okoli Triglavskih jezer je moralo biti danes huje kot na Tromostovju 😁
Spet vrhunsko izkoriščen dan, še tašči je bila všeč tura. Čeprav morda...malo daljša, kot je sprva računala 😉
 |
| zaenkrat razgleda ni |
 |
| odpira se |
 |
| pod Škednjovcem |
 |
| med balvani |
 |
| Stogi in Ogradi |
 |
| Škednjovec |
 |
| Triglav in Mišeljski greben |
 |
| tako nastane Vodnikov zaliv ;) |
 |
| to je bilo gor |
 |
| Debeli vrh, zadaj Krn |
 |
| Vršaki in Poprovec |
 |
| iz druge strani |
 |
| tu bo lanski sneg počakal zimo |
 |
| megla se je razkadila |
 |
| kraški teren |
Komentarji
Objavite komentar