Vršaki 2448m (23.9.2021)

 Četrtek je kazalo na lepo vreme, pa tako ali tako je še nekaj dopusta za porabit. Tudi Valentina se strinja, da velja izkoristit dan. Pripravim plan, nekam v Martuljško skupino, morda še spanje v Bivaku na Jezerih...pa se Valentina nekako ni strinjala s planom. Druga varianta je bila prav tako brezpotna, verjetno še daljša, a tehnično lažja. Tu pa hitro dobim odobritev :) 

Dnevi so že krajši, tura je dolga, jutranje poležavanje ne pride v poštev :) A kljub delovnemu dnevu je bilo ob 6.30 na Blatu že dokaj pestro. Po blatni vlaki (le od kje ime...) zagrizeva v hrib proti Krstenici. Morda malo nepozornosti, zaradi vlak tudi spremenjen teren in zgrešiva direktno pot. Tako greva malo naokoli. Po poti konkretne skladovnice hlodov. Na veliko podirajo. Človek bi kar rekel, da upa, da gre za lubadarja (kar sicer ne izgleda) ali kak drug nujen upravičen razlog. Izvajanje "gospodarskega interesa" v TNP, po tem, ko so zadnje čase duhove burile 500€ kazni za parkiranje, bi bilo kar malo hecno...

Na Krstenici se odpre razgled na Ograde in Debeli vrh ter dolino spodaj. Človeka res prevzamejo te lepote, ne izkoristiti takega dneva pa bi bil že kar greh :) Še enega planinca srečava, ki se je odpravljal na Stoge. Malo poklepetamo in se še parkrat srečamo, dokler se naše poti na Planini Jezerce ne ločijo. 

V nadaljevanju se pot vzpne proti Mišeljskemu prevalu, a prečiva bolj levo, sicer bi se hitro nabralo kakih 50 nepotrebnih višincev. Po poti naju pozdravljajo gamsi. 15-20 glava čreda je bila ravno na poti prečenja proti markirani poti na Lazovški preval, še ena malo manjša se je odpravljala nekam proti Škednjovcu, naprej pa pot preskočita še 2 samotarja. 

Na Lazovškem prevalu obrneva desno in strmo zagrizeva v smeri doline pod Debelim vrhom. Mesto več kot primerno za še eno pavzo, na mehki travi in kopanju v sončnih žarkih. Prej omenjeni planinec se že razgleduje z vrha Jezerskega Stoga (2040m). Midva pa nadaljujeva proti vhodu v dolino. Markanten prehod in zadaj se odpre globoka konta (p.s. tudi Globoka konta je blizu, ni pa ista stvar) s snegom na dnu. Malo obljuden svet. Tu gre za pravo brezpotje. Ne tehnično zahtevno, cel čas omožičeno, sledi stezic pa samo čez melišča. Povsem drugače, kot nekateri 15 let stari opisi brezpotij na hribi.net, ki so se vmes spremenili v prave neoznačene avtoceste. 

Ko se pokažejo Vršaki, no, "Vzhodi Vršak", ta zgleda še precej daleč. A glede na višino in razdaljo...je pravzaprav že kar blizu. In s tem se tudi že bolj odmikava "divjini", saj gre tik pod vrhom markirana pot čez Hribarice. NA katero sicer nisva stopila, sva pa opazovala planince tam čez.

Zadnji del vzpona gre precej strmo gor. Na hribi.net je to opisano kot lahko brezpotje, tu vsekakor ne moremo reči lahko. A so možici postavljeni drugače, kot je opis na hribi.net. Po opisu se pride z leve (Z) smeri, možici so naravnost navzgor iz JV. Vseeno je ocena kvečemu "zahtevno". Zoprno je predvsem zaradi šodratsega terena pri sestopu. Pogled proti smeri, ki je opisana, pa nakazuje, da je verjetno res lažja.

Razgledi z vrha fantastični. Zanimivo pa, da je bila Primorska oblačna. No, tista jesenska nižka oblačnost, da drugo stran grebena Tolminskih gora, ki je med sedelci silila čez, a se ni obdržala. En planinec ravno pride na Mišelj Konec. Malo več jih je na Kanjavcu, ter na poti gor in dol. Še nekaj jih gre čez Hribarice. A gneče ni bilo videti nikjer. Seveda, saj je delovni dan :) 

Kar težko se je bilo premakniti dol, a pot je še dolga, dan pa že občutno krajši. A vseeno si nad Lazom vzameva še malo pavze za poležavanje v travi na soncu. Naprej mimo planine, ki je ena lepših tu okoli. No, saj so vse čudovite, kar težko bi se odločil za najlepšo :). Na Planini pri jezeru se ustaviva še na piru in ričetu. V koči smi tujci. Pravzaprav sami Nizozemci. Šele ko odhajava, pride skupina "naših", ki je imela namen prespat v koči. Na poti dol pa prehitiva še kar nekaj tujcev.