Virnikov Grintovec - Pečovnik - Plešivec - Veliki vrh - Ruš

Včeraj malo z očesom merim po zemljevidu...nekje, kjer še nisem bil, pa da bo kaj raziskovanja. Torej ne marirane poti. Nekje pod trenutno mejo snega, pa pomožnosti še kaj poplezavanja. Pa odvisno, kdo gre vse zraven. Na koncu...pa izberem najdaljo varjanto od tega, kar sem si ogledoval :)

Tu je res kar nekaj raziskovanja in lahko cel dan ne srečaš drugega planinaca. Pa čeprav smo sredi praznikov/počitnic in še lep dan je bil. Ok, v Lj je baje vmes celo deževalo, a tu je bil lep dan :)

Parkiram pri Lehnjakovih izvirih oz pri kamnolomu. Tu bo najbolj idelana točka za nagledano krožno turo. Za začetek spolzek in blaten vzpon ob kamnolomu. Pomoči je deževalo. Kmalu pa sem na široki, turistično panoramski poti. Ne za dolgo, uberem gozdno cesto, za katero presodim, da vodi v pravo smer. Proti Virnikovemu Grintovcu (1654). Nekaj vzpona in srečam markirnao pot. A ta sedaj zavije na gozdno cesto, meni pa je bolj všeč grebenček, ki se dviga nad njo. Menda Žarkove peči. Nato kratek sestop na markirano in proti vrhu. Tu tudi srečam edini planinki danes, sicer pa samo gamsi in precej perjadi.

Sestop z Virnikovega Grintovca proti Z (torej tam kjer ni poti) je bil daleč najtežji del danes. Verjetno nisem čisto idelano zadel vseh prehodov. Zaradi velike strmine z vrha nimaš čisto občutka. Sploh, ker prej tu še nisem hodil. Izberem si kar gamsje stezice. Saj so bili cel čas vidni lepi izteki...a vse tako zelo naloženo. In strma trava, ki je bila v zgornjem osončenem delu že za silo suha, nižje pa precej mokra in spolzka. Kakih 10m je bilo res zelo zoprnih. Proti konci tega deli mi misli uhajajo že v neke čudne vode...da "padec tu pa zagotovo ne bi bil več smrten". "Ehm, kaj ku**? Ne, ne bom padel!" Saj v resnici nisem bil nikoli na meji padca, grem raje bolj "na ziher". Sem pa bil na meji tega, da obrnem. Nazaj gor je tako ali tako lažje in bolj varno.

Po najtežjem delu sledi "široka" potka prečno čez pobočje. Seveda še vedno gamsja, a ta je bila precej bolj sigurna. Čeprav je bila trava tu bolj spolzka, pa so bile travne ruše močne in so zlahka držale mojo težo, Kako tudi ne, ko pa so tako izdatno pognojene :) Za konec, že na SZ pobočju je bil najbolj zoprn del prečenja, saj je sneg ravnokar skopnel in je bila poležana trava še posebej spolzka...tu bi celo koristil cepin, nato pa samo še spust po močno ojuženem snežišču proti S - proti meji :)

Pot po meji je...marsikdo bi rekel manj zanimiva. Malo dol, malo več gor, bolj ko ne vse enako, samo sledenje konfinom. Ob hitrem pogledu. Ob bolj natančnem oazovanju pa se z vsakim korakom pokažejo novi detajli. :)

Proti Pečovniku (1640) je spet bolj strm vzpon. Na vrhu in do kote 1668 je več snega. Pravzaprav kar neprekinjen sneg, tako da iščem kopne predel. Sneg se namreč predira. Sledi nekaj spusta in še zadnji vzpon. Ob robu travnika, pravzaprav pasu poseke, ki so bili včasih stalnica ob meji, je kopno in držim se roba. Zadnji vzpon pa je od nekje 1650m stalno pod snegom. Predira se ves čas, a niti ne tako globoko. Največ do pol goleni. Le čisto na koncu proti Plešivcu (1801) malo zaidem iz poti v rušje...tu pa gre parkrat do riti.

Tu se oblaki bolj zgostijo, kaže, da bi znalo tudi kaj pasti z neba. Košute se vidi samo četrt grebenaali še to ne, na Obirju po drugi strani pa je sonce. Ne zadržim se dolgo, ampak hitro sestopim in splezam na tisti "monolit" malo pod vrhom ter si tu privoščim malico in pir. Mešanica sonca in nizke oblačnosti, v glaven še vedno za kratke rokave.

Do Pečovnika nadaljujem po smeri vzpona, potem pa na sosednji greben. Greben ni ravno pravi izraz, pobral sem še več vrhov, da zaključim krog. Naslednji je Veliki vrh (1634), na nekaterih zemljevidih tudi Vrh na Komatevro. Grem direktno po grebenu - ob žičnati ograji. Kar strmo je pa potrebna je pazljivost zaradi pozameznih manjših zaplat snega. Te žičnate ograje so t močno prisotne po grebenih. Večinoma je les že strohnel in ležijo na tleh, ponekod pa še stojijo pokonci. Baje so še iz Bornovih časov, ko so ločevale meje posestev. Vsekakor so za divjad bolj prijazne, kot tiste rezilne, ki jih je naša oblast par let nazaj postavljala na Schengenski meji.

Sestop je manj strm. V nadaljevanju nekal časa hodim po markirani poti, skoraj po ravnini, nato pa se strmo pred mano postavi Ruš (1614) Greben leži v smeri JZ-SV, torej pravokotnono na dosedanjo pot. Po strmem pobočju prigrizem do vrha in kar malo presenečeno ugotovim, da ima celo vpisno knjigo. Eden redkih vrhov danes. In tudi redko se zgodi, da naletim na vpisno knjigo, ki je tam že od 2021. Kako tudi ne, moj vpis je 5. letošnji, lani jih je bilo v celem letu 13.

Če sem se nanj vzpenjal po širšem pobočju, pa je sestop na drugo stran prav nasprotje, strm in zelo ozek greben, ki je proti S direktno odrezan z 200m prepadom. Če bi bil še malo manj zaraščen, bi bili razgledi res sanjski. A kljub temu lep grebenček. Vsekakor se sem še vrnem v nasprotni smeri, torej za gor. Morda kakšna pred/pošihtna.

Ko se mi zazdi, da se nekje na pravi višini, pa spet oster ovinek na J, proti Močnikovemu sedlu. In še zadnji vrh danes, Bukovec (1506). Spet gre po grebenu proti vrhu žičnata ograja. Teren za vzpon je lahek, nič prepaden, greben pa nekoliko širši. Na vrhu je majhna jasa, a zaradi okoliških smrek ni razgleden. Sestopim približno po azimutu v smeri Rezmana, potem pa izkoristim pa gozdnih cest in sledi starih poti, ki grejo približno v pravo smer, da pridem na cesto slak km nad kamnolomom. Tako si lahko ogledam še lehnjakove izvire.

Večina ture tehnično ni preveč zahtevne. Razen seveda tistega sestopa z Virnikovega grintavca. Je pa vse temeljilo na orientaciji. Markirnaih poti sem se zelo malo posluževal, tudi tam, kjer so bile, sem šel bolj za nosom. In dobesedno, ves čas za nosom, celo na zemljevid sem redko pogledal. Z vrha probal zadeti naslednje sedlo, da ne izgubljam preveč višine, iz sedla zopet naslednji vrh čim bolj po grebenu. Včasih zaradi same konfiguracije terena ni šlo in je bilo potrebno malo naokoli. Takrat pa vedno oprezal, kje se bo pojavil pameten prehod. Kar je v gozdu včasih malo težje, saj je pregled slabši. Veliko k temu dodajo izkušnje in občutek za teren. Vsekakor priporočam tistim, ki radi raziskujete in ste suvereni v orientaciji. Precej manj pa tistim, ki katerih orientacija ni močnejša plat...tam pa še vedno obstajajo markirane poti...10.000km jih je pri nas :)