Tisti sestop zadnjič z Virnikovega mi ni dal miru. Preprosto mora obstajat neka boljša varianta. Nenazadnje je tam spodaj učni center GRS...gotovo hodijo kdaj gor, ko imajo vaje :) Potem pa se na hribi.net, pri debati sproženi ravno s tem namenom, pojavi povezava do poročila tega vzpona. (hvala Bojan in predvsem hvala avtor :), ki v celoti potrdi mojo teorijo, kje naj bi ta smer potekala. Pa se odpravim gor ob prvi priliki...torej na prvi sončen dan, ko imem popoldne šiht. Em...no ja...malo boljša ideja bi bila kot pošihtna ob dopoldanskem šihtu...zaradi mokrega terena...
Parkiram pri rampi in po gozdni cesti mimo centra GRS. Kmalu za objektom zavijem desno na strmo vlako ki gre naravnost proti začetku grebena. Zelo je mokro in spolzko. Danes naj bi bil lep sončen dan, a so okoliški vrhovi še v meglicah. Morda je ponoči celo kaj rosilo. Skratka, take podlage si ne želim najbolj v brezpotju. Ampak zdaj ko sem že tu...grem naprej. Če bo kazalo prenevarno bom pač obrnil.
Ves čas hodim po zelo slabo vidni stezici. Ne vem točno, ali je to samo od gamsov, ali tudi GRSjevci hodijo kaj tu. Vsekakor gamski puščajo svoje sledi na veliko ;) V tem spodnjem delu so še največja ovira podrta debla. Nekatera ravno v takem poločaji, da spodaj ne moreš, prestopit jih je pa težko. Zakaj se na mokro, na pol strohnjeno deblo NE stopa, verjetno ni potrebno posebej poudarjat :) Sploh, če iz njega štrlijo še kakšne fajn ošpičene veje...
Ko listje zamenja travnata podlaga, je malo boljše. Tudi trava je mokra in spolzka, a prenaša večje obremenitve in koraki ne drsijo dol. V tem s travo podloženim gozdom pa postane greben lepši in bolj izrazit. Povsem jazno postane, da gre za greben in ne samo nek klanec navzgor. Na bolj izpostavljenih mestih (če bi bilo suho, bi se jih lotil direktno) se umaknem proti levi in ob prvi priliki spet priključim na greben.
Do tu bi, če odmislim mokroto in bi šlo za povsem suh teren, celo težko rekel, da gre za ZZ brezpotje. Verjetno prej Z. Je pa treba imeti nekaj smisla za iskanje prehodov, saj ob kakšni napačni oceni teren lahko postane bolj zahteven. Sama orientacija pa tudi ni taka huda muka, saj gre bolj ko ne samo po grebenu. Kakih 50, morda malo več m pod vrhom postane bolj zahtevno, a verjento smao za to, ker je "pot" pod snegom. Ja, ena snežna flika je še tu. Tako da plezam oz snegu s pomočjo rušnatih vej. 15-20 višincev, potem sem spet na grebenu, ki je zdaj povsem skalnat. Od tu je samo še lahek sprehod do vrha, še največja prepreka je rušje, ki je včasih ugnezdeno točno na ozkem grebenu.
Na vrhu je še vedno megleno. Še kavk, ki prežijo na s hrano založene planince ni. Verjetno danes ne pričakujejo dosti ;) Spustim se po markirani, ki je ob mokrih skalah in koreninah...pravzaprav bolj zoprna kot vzpon po brezpotju. Tik nad sedlom skoraj izvedem salto mortale. Zdrs na blatni poti, ena noga v slogu Sam doma visoko iztegnjena v zraku, rit pa se zaradi gravitacije začne bližati tlom. A naenkrat se sila trenja pod preostalim gojzarjem močno poveča, rit se začne spet dvigovati in po nekaj hitrih tekaških korakim sem ponovno v normalnem položaju. Za sedlom zopet zapustim markirano in grem kar po grapi ob potoku. Malo še pokramljam z gozdarjema, ki ravno podirata nad Murnom. Zdaj moram samo še poiskati gozdno cesto oz zadnjič, ki se konča na drugi strani Murnovega grabna in brezpotij je zares konec.
Pri sestopu pa še malo občudujem Lehnjakove izvire. Hm...ta redgledni pomol je bil najnevarnejša reč danes. Moker les še najbolj spominja na hojo po ledu...
|
učni center GRS, zadaj Robniške peči |
|
tu krenem z gozdne ceste |
|
in naprej po vlaki |
|
strmo gor |
|
prepreke |
|
teren postaja bolj skalnat |
|
je že manj spolzko |
|
tisto snežišče mi je znano od zadnjič |
|
tu sem si zadnjič ogledoval, da se verjetno da gor |
|
prijetno poplezvanje...če ne bi bile mokre |
|
sedelce |
|
tu sem šel desno od snežišča, gledano v smeri vzpona |
|
končno na skalnem grebenu |
|
vrh |
|
sonce se pa še naprej skriva |
|
lehnjakovi izviri |
|
ta je pa danes malo bolj plezal ;) |
Komentarji
Objavite komentar