NP Sekvoja

2. del NP Sekvoja

4. del Mono lake in Mount Gould

Že kar dolgo nisem spal v avtu, a je bilo presenetljivo udobno.😁Ok...če bi bil kakšen centimeter daljši prtljažnik bi bilo že kičasto. Valentina je pa sploh navdušena, pametna ura pravi, da še nikoli ni tako dobro spala. 😅 Vsaj ne v zadnji slabih 2 letih.

Še slabo uro vožnje imava do NP Sekvoja. Pokrajina se tu že spreminja. Očitno postaja gostota poselitve manjša, ceste so ožje in bolj ovinkaste, teren pa bolj hribovit. Neke gneče ni, a kasneje ugotoviva, da to ni "glavni vhod". Še bolje. Na vhodu je mitnica. V ZDA se vse vhode v narodne parke plačuje. A ko malo bolje preračunaš...sistem niti ni tako kapitalistično oderuški, kot so ga pri nas izumili Bohinjci, ta virus pa z vsakim novim letom okuži večji del Slovenije (jap, govorim o parkirninah na izhodiščih za ture).

"Enkratna" vstopnina (velja za vozilo in vse osebe v njem) je 35 zelenih (cca 33€). A ta enkratna v resnici velja 7 zaporednih dni. Letna za posamični park je 2x višja, najbolj zanimiva pa je "integrirana karta", ki velja za vse parke in tako imenovane "rekreacijske cone" širom ZDA. Letna karta je 80 zelencev in jo lahko koristita 2 uporabnika (spet velja za celo vozilo). To je tisto, kar se tudi prodaja na bolhi...letna karta za vse pakre v ZDA (vključena, razen par izjem vsa parkiranja) za recimo 37€. Zdaj pa primerjajte z Blatom...🤔

Radi se hvalijo, kako je vse podrejeno ekologiji, ohranjanju narave, trajnosti...a resnici vendarle ni čisto tako. Na najbolj znamenitih delih je vse podrejeno avtomobilistom. Kot to na splošno velja za ZDA. Večinoma gre za turiste, ki se sprehodijo 15min, največ pol ure od avta in se odpeljejo do naslendje točke. Pravih planicev je bistveno manjši delež. In ne zgleda, da bi kaj razmišljali o spremembi tega sistema. Je pa še vedno v parku relativno malo km cest...obširna, sicer manj znana področja, veljajo za divjino. Morda pa so manj znana prav zato, ker do tja niso potegnili cest. Vklučno z dostopom do Whitneya, ki je s 4421m najvišji vrh Sierre Nevade in hkrati tudi najvišji v "celinskih" ZDA (brez Aljaske).

Z dobrimi 1600km2 je NP Sekvoja velik za slaba 2 TNPja. Je eden najstarejših v ZDA, z letnico ustanovitve 1890. Modra odločitev, da pred gospodarskim izkoriščanjem zaščitijo sekvoje. Pa smo pri orjaških sekvojah. Le kdo jih ne pozna? Največja drevesa svetu! Vsaj tako govori ljudsko izročilo. A v resnici orjaške sekvoje, ki zrasejo največ do 80-90m niso najvišje. Ta čast pripada njihovim sorodnicam, tudi sekvojam, ki uspevajo nižje in bliže obali.

Orjaška sekvoja, ki ni v bližnjem sorodu s kakimi smrekami ali jelkami, saj spada med cipresovke, je precej izbirčna glede rastišča in kljub svetovni slavi pokriva zelo majhne površine. Že v samem parku sestoji sekvoje predstavljajo le nekaj % površine. Če jih torej tistih dobrih 130 let nazaj ne bi zaščitili...bi bile verjento hitro povsem iztrebljene. Uspeva samo na višini med 1500 in 2300m, in samo kjer je "prava lega in prava podlaga". Za svoje razmnoževanje pa - paradoksalno - nujno potrebuje požare na vsakih nekaj let.

Vsi poznamo slike sekvoj, a stati zraven debel z do 10m premera je vendarle neka druga dimenzija. Podobno kot v gorah, ko se zaveš svoje majhnosti. Starost 3000 let in več pa pomeni, da izhajajo še iz časov, ko so stari Grki komaj začenjali z ustanavljanjem svojih državic. Gosta megla prvega dne pa je marsikdaj preprečevla, da bi se sploh videli vrhi krošenj.

Ja, na začetku nisva imela sreče z vremenom, a tisti en dan vzameš v zakup, sledil je cel teden sonca. Malo mi je žal le "izjemnih razgledov" iz Morove skale (2050m). Ampak to je tako ali tako bolj točka za "prave turiste", v naslednjih dneh so bili tudi razgledi čudoviti na precej bolj osamljenih poteh in vrhovih.

Iskanje prenočišča je bil nov svojevrsten podvig. V parku je ene 10 kampov...ampak...sedaj je že zimska sezona! (Ne me vprašat po logiki). In večina je že zaprtih. Preostala 2 pa sta z rezervacijami zasedena verjetno že tedne prej. Kar v avtu malo ven iz ceste se ne spodobi (no, izrecno je prepovedano), pa tudi malo mrzlo je že tu go. Pa še na vsakem koraku te psihirajo z medoti, ki vlamljajo v avte, če zavohajo hrano (meni tovrstne zgodbe ne delujejo ravno najbolj prepričljive...no, mogoče vseeno bolj kot nekatere druge uradne zgodbe ameriške politike...npr mehanizem rušenja WTCja...). Torej se spustila nazaj v dolino. Do 3 rek. Kjer najdeva najlepši in najcenejši kamp tekom dopusta.

Naslednji dan sva si šla najprej še enkrat pogledat tisto najbolj znamenito, Shermanovo sekvojo. Včeraj jo zaradi megle skoraj nisva videla. Glih malo večja od ostalih...pa 100x več turistov okoli nje. 😆 "Največja" sicer pomeni z največjo maso lesa, blizu 1400t naj bi tehtala. Ni pa niti najvišja, niti najdebelejša. Radi tudi napišejo, da je najtežje živo bitje na planetu, pa tudi to ne drži. Močno je prekašajo razne "klonske kolonije", običajno miceliji gob, morske trave, celo nekatera drevesa spadajo sem.

Sekvoje prvič res impresionirajo, a potem se tega navadiš in v parku je še kaj drugega za videti. Kakopak, hribi 😁 Že bolj pozno dopoldne se odpraviva še na krajši sprehod...po "jezerski poti". Hitro ugotoviš, da so stvari tu rahlo zavajajoče. Pri nas je vse je vse napisano v urah in veš pri čem si. Če greš turistično je tako kot piše, če si hiter pol manj...ampak vedno lahko precej natančno oceniš. Tu pri napisu 6 milj malo zamahneš z roko...ampak to je 10km. V eno stran. Višina ni nič označena, časovnice nobene. Zemljevidi so slabi, skoraj brez reliefa. Na hitro rečem 700 višincev. V resnici jih je bilo 900. Toliko o kratkem sprehodu...😅 Je pa bilo vredno zaradi vseh razgledov. Delno krožna pot, gor čez Grbo, dol mimo Stražnega stolpa do Hruškastega jezera, ki je enih 50m nad višino Triglava. Pred tem pa še 3 druga, malo manjša in še bolj slikovita jezerca. Škoda, da se ni dalo še kakšne ure poležavat ampak je bilo treba kar hitro dol. Dnevi so že kratki in hitro se stemni. Valentina pa je rekla, da se ne bi srečevala z medoti...in še en lep del vožnje naju čaka danes. Niti ne veva še točno do kam...